Ljubljana

Zmajski most v Ljubljani

Ljubljana, roman venezuelskega pisatelja Eduarda Sáncheza Rugelesa, je roman moje generacije, tako zelo sodoben oz. sočasen, da se mi zdi, ko ga berem, da popisuje življenje čisto blizu mojemu. Ljubljana zato, ker si jo je »najlepša deklica na svetu«, zaradi katere se pripovedovalcu zgodbe tudi utrga, želela obiskati. 

Dobro se bere, za moj okus piscu mogoče manjka določena mera pripovedne taktilnosti, ki jo nadomešča z bombardirajočo maso podatkov, imen, hitrim tekom dogajanja. Zgodba je močna, iskrena, kruta; nisem še pri koncu. Vmes me je presenetilo dejstvo oz. naključje, ki se pogosto zgodi, ko nekdo o nečem, kar ti je blizu, v tem primeru Ljubljana, Slovencem pač, hkrati prebudi še kako drugo malenkost, na katero bi sicer že pozabil. Avtor vmes nekje pravi, da je resnica skrita v podrobnostih (se strinjam, le pozoren je treba biti in fantaziji ne pustiti, da podrobnosti nariše sama), skrite pomene pa da najdemo v neizgovorjenih besedah, nenavadnih gestah, v načinu govora. 

Elena, pripovedovalčeva ženska, obsedena z zanositvijo, je zavidala paru, prijateljema, s katerima so včasih skupaj večerjali; imela sta vse, kar si sama nista mogla privoščiti. Tudi otroke, denar, ugled. On je bil odvetnik v Pricewaterhouse Coopers, uspešni verigi podjetij, kjer bi v času študentskega dela nekoč tudi sama skoraj pristala. Spomnim se razgovora z mlado nadzornico, nekje mojih let – moj pozni študij pač, blondinko, poslovno urejeno z diskretnim nakitom, simpatično. Povedala je, da je maratonka, ki pozna žensko mojega fotra. V PwC zelo lepo skrbijo za svoje zaposlene, je rekla, in zato nekako pričakujejo, da jim posvetiš svoj čas. Imajo službene letne članarine za fitness, ona osebno vzpodbuja zaposlene, da se udeležujejo raznih tekov, piknikov, izletov, skupaj kegljajo, hodijo na počitnice. Poskrbijo tudi za varstvo otrok itd. Jaz bi kot študentka in nekdanja turistka delala na recepciji, administracija ipd. brkljarije, plačilo, se mi zdi, ni bilo nič posebnega. Ko sem povedala, da prevajam, je bila sploh navdušena in me vprašala, če bi vmes, ko kdaj ne bi imela dela, lahko še zanje kaj prevedla, kar se mi je zdelo kar v redu, če bi to seveda tudi plačali. Prevajanje namreč sodi v drugačne okvire dela od nasmihanja zaposlenim in poslovnim partnerjem za pultom recepcije, delovno mesto pa je bilo lepo, zelo stajliš, imeli so tudi casual Fridays, ki veljajo za vse, razen receptorko, ki je pač prvi stik podjetja z zunanjim svetom, tu pa ne morejo tvegati, da bi bilo »casual« kakorkoli napačno razumljeno. Čez čas sem prejela obvestilo, da so izbrali drugo kandidatko, kar me ni presenetilo. Čutilo se je, da z mlado damo nisva bili ravno na enaki valovni. To, da si služba, ki jo sama razumem kot vir dohodka, le če imaš zares srečo, je tudi širše izpolnjujoča, uzurpira tvoj prosti čas, ne nazadnje narekuje tudi tvoj način življenja, mi je sploh za študentsko delo zelo mimo, pretirano. In na PwC se zagotovo sploh ne bi več spomnila, že dolgo je tega, če ne bi nastopal v tem romanu. Komplicirano ime podjetja sem v Ljubljani dnevno videvala s trole, v Stegnah, ko sem se vozila domov s faksa ali pač iz centra. Zvečer je svetilo v bledo modri neonski barvi, ki naj bi oddajala videz eminence, ljudi, ki vedo, kaj delajo in kam grejo. Videz pa, vemo, skoraj vedno vara. 

No, kakorkoli že, roman je fin. Veseli me, da mi je prekrižal pot.