Ko je pred nekom bolje zbežat na konec sveta

Ustrašim se pesmi, ki hočejo povedati preveč. Raje imam kratke, scefrane, ki visijo na nitkah. Tudi njihov pomen, če jim ga lahko pripišemo, mi je bolj simpatičen bingljajoč. Všeč so mi tudi opisi ljudi, ki so dobra uvertura v njihove pesmi. Zdajle sem npr. prebrala enega o Gregorju Podlogarju, ki ga ni za spoznat, kadar se kar naprej smeji - takrat je kot "zlovešča kitajska maska" z očali, zapisovalec pravi še, da ga nihče dobro ne pozna. Da je pred njim bolje zbežat na konec sveta, magari z avtomobilom po stopnicah.

Poznam take, pred katerimi je bolje zbežat na konec sveta, še preden z njimi spregovoriš besedo. Ker se ti, če jo, zataknejo med dlake v nosu, odkoder jih zlepa ne spraviš proč. Niti z robcem, ko se usekneš, niti med umivanjem z vodo. Ponoči, ko greš spat, se ti ukoreninijo v sluznico in te hočeš nočeš spremljajo, kamorkoli greš. Včasih kar celo večnost. In pojma nimaš, kdo med tistimi, s katerimi boš spregovoril, je tak, da bi bilo pred njim bolje zbežat.