petek, februar 10, 2006

Dan prežet z energijo, tisočimi opravki. Vse sem izpeljala. Zadovoljna in utrujena.

Danes sem tarča za moške (pa se nisem počutila niti dobro, kaj šele privlačno). Ko sem na štantu sredi Čopove opazila zanimive koralde, me prodajalec takoj zaplete v pogovor.


~ne zamerite moji slabi hrvaščini, se trudim vsaj loviti avtentičnost~

»Ove bi izgledale baš divno na tebi,« reče, ko se dotaknem prvih.
»Ne maram roza barve,« se nasmehnem.
»Zaista? Kontrastna je sa bojama tvoje kose, haljine ...«
Šnofam dalje, čakam, da mi kaj pade v oči.
»A koju boju voliš ti? Ne, čekaj, pogledaj me, da vidim tvoje oči
Pogledam.
»Iiisuse, šta si sad uradila ...« odkimava z glavo in mi kar čez šal veže nekaj vijolično-zelenega, moje barve, temu ne bi mogla oporekati.
»Koliko pa stanejo
»Nema veze, dušo. Kako se zoveš
Povem.
Gleda in obrača me kot nov plašč.
»Ti plješeš,« prepričan pristavi.
»Umjetnica si
»Plešem že, umetnica pa še bom, če še nisem. V duši pa ---«
Prekine me:»Koje plesove
»Trebušni ples, všeč so mi tudi --- «
»Jaoo mene. Gledaj, dušo. Tamo (pokaže na drugo stran ulice) imam svoj kufer (v njem ga čaka marionetna lutka), nas dvoje čemo radit zajedno, a? Ti češ pljesat, ja ču ti svirat (ima tudi violino).«
Zasmejem se. Mudi se mi naprej. Izmuznem se, da mogoče nazaj grede pridem po koralde.
»Tvoje su, čekat ču te,« pokloni mi res lep nasmeh, simpatičen striček, ki takole dvori vsaj trem puncam dnevno, se mu vidi v očeh. Namesto korald sem v Hobby & Art-u kupila mačeham podobne cvetove, ki jih bom nanizala na laks, pa bo. Unikat.

Potem se zmedeno spogledujem med poslušanjem nečesa pomembnega, govorca oba po moško odkrivata mojo prezenco; imuna, jasno, nisem. Kasneje mi nek starejši artist v Exitu, ko sem iskala novi piercing uhan, uslužen in osladen streže s predolgimi pogledi, medtem ko ga je žrtev čakala na tattoo stolu, in še eden, iz enake struje, pri Johnu. Hecno je, kako hitro se začuti moško naklonjenost. Oči pridobijo drugačen sij, nekateri moški se ojunačijo, nekateri splašijo. Izvem tudi, da se luknjica nad ustnico (dokler ni že zelo utrjena, vsaj pol leta) zaraste v parih urah, obnovljiva sluznica pač, če si brez uhana, kar sem jaz danes bila, saj me je moj utišal in se si ga odstranila. V Kranju sem šla potožit svojemu mojstru, ki mi je ponovno dal medicinskega, dokler se iritirana sluznica ne umiri, kupila sem si pa še takega (je bil ravno trgovski potnik tam in glej glej, naklonjen in prijazen :->), ki sem ga že ves čas želela, za nižjo ceno, ker mi je gospodič pozabil povedati, da se luknjica brez štilčka zaraste. Ha.

In v knjižnico po nekaj šolskih bukel in Simone de Beauvoir Najlepša leta I in II ... V čajnici sem izbrala čoko-mentolov Rooitea, nekaj drobnarij v drogeriji, aja!, v Ljubljani sem si kupila karirasto krilo z volančki, zelo cute in črne combat hlače z bleščicami.

Medtem se mi je doma zlodal A Bout de Souffle, tako da bom večer preživela ob gledanju filma s super čajčkom v roki. Mmm ...

P.S. Pozabila na Erika Satie-a!

3 Comments:

At 12:08 dop., Anonymous s said...

combat z bleščicami - shiny armor of yours :)

 
At 10:04 dop., Blogger Zvita said...

salonski revolucionar?

zakaj si se pa prejšnji dan vtaknil v moj dialog s Človekom? ne dovolim :)

 
At 3:51 pop., Anonymous salonski said...

Tako bodi.

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home