uGaNkA

Ne vem, kaj se danes tukaj dogaja. Posti izginjajo, komentarji tudi.

Ne dam se.

Moja ušesa prenašajo samo še rahlo žvenkljanje by Erik Satie.
Ob prvi priliki si bom kupila kak njegov CD, saj je poslušanje zloadane muzike, kot tudi gledanje snetih filmov, da e-knjig niti ne omenjam, nepopolna izkušnja, sicer razprta na dlani, a spominja na požrtnost, ki me ne zadovolji.

Polkonj.

P.S. Napisano že tretjič. Upam, da tokrat ne izgine v nič.

Nekaj v zvezi z grapefruit ljubeznijo mi skače po glavi; še neumeščena silnica. In čakanje kot brezokusni zajtrk, večerja, široka trakulja. Več kot eno leto že živim v krču, se pravi v pričakovanju, neznosnem hlepenju po človeku, ki govori moj jezik, tak, kakršnega sama nanovo odkrivam. Veliko drznih horizontov se mi je medtem odprlo, ugotovila sem tudi, s čim se v življenju hočem ukvarjati. V čem se vidim, kar mi še nikoli ni uspelo. No, enodnevnic je bila že cela garda; od novinarstva, oblikovanja, kulturologije, komunikologije, celo politologija je bila v igri (?), potem popotništvo, ples vedno, svoj čas tudi prostovoljno razdajanje, lingvistika – vse mogoče, francoščina, prim. književnost, slovenistika, angleščina, španščina ... Še najbližje sem si bila v Londonu s performing arts - theatre studies, kjer bi zaradi nekompatibilnosti našega šolstva morala začeti iz nule, morda bi res morala, ne vem če je prav, da sem spet tukaj ... Ta krč – on, pa je rdeča nit nove ere, znotraj katere se po svoje kar znajdem ~ v tavanju skozi gosto temo, všeč mi je, da se slepa vsak hip lahko dotaknem koščičastih drobcev, ki se vraščajo vame. Grozno neproduktivna sem, krč mi onemogoča naravni razvoj, ideje uhajajo naprej, volja oz. angažiranost ostaja v njegovih krempljih. Zanima me, zelo me zanima, kaj bi se spremenilo, če se mi prepusti. Enkrat se mora. Če je v njem človeška kri, ga bo pošastna sinergija slejkoprej sesula.

Slemensko se stikava sredi nasada oblinastih grapefruitov.