Zelo čudno je pogrešati neznanca. Fantazijsko kreaturo, ki živi z mano in je torej del mene, kot pisani uhani ali z rožami pošita zelena majica, ki sem jo danes nosila, kot špikanje v trebuhu pred menstruacijo, glavobol, ki spremlja pripravo na vse te mini iniciacijske procese, ki se bohotijo v ženskem telesu. Kot zanimanje do tega ali onega, ko me silovito vsrkava skozi svoje vene. Kot mačja hoja, ko hočem vzbujati pozornost. Kot nežnost, ki me prežame, ko iz Londona dobim fotografije malega angelskega bitja, ki se je brez zob smejalo na vse pretege in z nogicami brcalo v zrak.

Mogoče ne mara marcipana, gozdnega zraka, ali vonja po dežju. Mogoče ne vodi maratonskih pogovorov ob obali. Mogoče ga ne zanima, kako se z medom riše po stenah, ob kateri uri so zveri najbolj krotke, kdaj kresničke najvestneje razsvetljujejo temo in zakaj se simpatije med ženskami stalno vnemajo in krhajo. Mogoče se mu hobotnice gnusijo. Mogoče bi me znal naučiti sorazmernega dihanja in gledati pod vodo; zdaj vedno mižim. Mogoče me ne bi motilo trilijon njegovih kapric, založenih papirjev, ali stalno izgubljanje ključev. Mogoče bi ga vsak dan poljubljala kot žabo z najbolj vabljivimi ustnicami, ki se iz princa spreminja v gremlina, iz gremlina v strašilo in se nato razlije v grenko solzo, da jo poližem s tal. Mogoče bi mu spraskala hrbet do kosti, mu z rdečo volno zašila kožo in bi pod obleko za vedno ostal karirast, drugače bi cunjasto razpadel in bi z njim lahko napolnila lutko iz blaga. Mogoče bi ob orgazmu ejakuliral skozi vratno odprtino kot izdihavajoči kit. Mogoče bi mi kot pikapolonica izpolnjeval skrite želje in nato odletel nazaj v nebo, kamor spada. Mogoče bi si dala nakvačkati krila, da bi lahko kdaj odletela k njemu na obisk.
Mogoče sem po dveh kozarčkih rdečega vina še bolj razgrajena in je najbolje, da se potunkam v vročo kopel.