sreda, februar 08, 2006

Dr. F I G in jaz

L. 1990, se pravi stara 10 let (pred seboj imam porumenel dopis), je moj likovni izdelek na temo »železnice«, na razpis mladinskega natečaja ob dnevu železničarjev nas je vzpodbudila učiteljica likovne vzgoje, žirija izbrala za tretjo nagrado. Prejeli so 8 600 spisov in čez 14 200 risb in drugih likovnih del, piše. Dobila sem knjigo Janeza Mušiča Zgodbe o Prešernu in po šolskem zvočniku so objavili moje ime. Spomnim se, da sem narisala vlak, nič posebnega, mislim da z barvicami, ker mi akvareli zaradi nepotrpežljivosti niso in niso šli. Skica je bila vedno v redu, potem sem eksplozivno hitro dobila vizijo barvne kompozicije, ki sem jo hotela uresničiti takoj, brez da bi čakala, da se barve posušijo. Vmes me je veselje minilo, končal je lahko kdo drug. Ali se mi je vse razlilo, spacalo ali pa so izdelki ostali nedokončani.

Prav to me je doletelo, ko sem opravljala preizkus ročnih spretnosti za sprejem na
Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Križanke so me očarale, vsa tista razmajana stopnišča, arkade in hodniki, pa dvorišče, park, vse. Počutila sem se kot grajska spletična. Spomnim se, da nam je nekdo prebral pesem, nekaj o svobodi, kar naj bi kandidati izrazili z akvareli. Odličila sem se za kontra asociacijo, klišejsko: ptica, prevelik fazan, v utesnjujoči kletki. Skica uspela, barve pa ... Vse se je razlivalo, teklo po mizi. Trikrat sem začela znova, čas se je iztekal, oddala sem zgubani zmazek in kaj hitro obupala nad sprehajanjem po tisti čudoviti zgradbi v nadaljnjih štirih letih. Modno oblikovanje je bil moj fokus. Zdaj bi prej izbrala vse ostalo; grafično, industrijsko, fotografijo. Ko sem se v mislih že poslovila od ideje, mi je taista učiteljica, ki je verjela vame (z železničarsko nagrado sem jo pridobila pod svoje okrilje), predala dopis iz šole, kjer je pisalo, da je moj rezultat zaradi akvarela za sprejem na meji med DA in NE, ampak ker talent je očiten, bi mi radi ponudili priložnost. Malo sem še razmišljala, omahovala, hkrati so me zanimali tuji jeziki, čimveč le-teh, in s težkim srcem šla drugam.

Kot punčka sem veliko nastopala. Svojim igračam sem prirejala nastope, pevsko-afnaške, kolebnica kot mikrofon. Baje so me doma imeli poln kufer. In še zelo majhna, ko sem dobila prve smučke, preveč podmazane, sem osvojila 2. mesto na smučarskem tekmovanju na bližnjem hribčku. Vozili naj bi slalom. Vratic cel kup, jaz pa, okrogla bombica, sem se z vso brzino spustila kar naravnost, v počep in piči smuk. Blazno fino se mi je zdelo, ker je tako letelo, adrenalin. Spodaj so me morali ujeti, drugače bi zgrmela v graben. Zvozila nisem niti enih vratc, vsak zavoj bi me upočasnil, zanimala pa me je brzina in ne upoštevanje pravil. Žirija je odločila, da sem bila kljub diskvalifikaciji zares hitra, svojevrsten dosežek, in mi podelila srebrno medaljo za pogum. Kariero smučarke sem potem kmalu obesila na klin. Ne maram mraza in kar naprej bi smukaško izzivala strmine. Na večjih smučiščih, med ljudmi, je kamikaštvo postalo prenevaren hazard. Toliko o mojih otroških trofejah.

4 Comments:

At 7:58 pop., Blogger BigWhale said...

Okrogla bombica... Luskano. :)

 
At 8:49 dop., Anonymous Anonimni said...

when i was a kid...

pocinkani clovek

 
At 9:25 dop., Blogger Zvita said...

si bil metulj?

 
At 11:54 dop., Anonymous s said...

Skrbnik spletnega dnevnika je odstranil ta komentar.

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home