Luping nazori

Že celo večnost nergam s tem psm-jem, uboga revica, pod pritiskom, šele zdaj pa bo priteklo. Zdaj zdaj. V glavi mi klokota, komaj jo nosim na vratu. Dosti bolje je, nekakšna rezbremenitev, če si jo, sede, položim na stegna in se zvita skrijem pod mizo. Zatišje. Na jok mi gre, ko berem Beauvoir's Najlepša leta. Zavidam jima, njuni intelektualno-čutno razbohoteni mladosti. Jaz bi tudi bila Sartrova ljubezen. Ga bom s telepatijo med mrtvimi in živimi, najbrž je mogoča, poskušala prepričati za kakšen date na črno. Pod zemljo. Mogoče mi razodene kaj lepega; če bi vsaj za nekaj minut ujela zanos, ki ga čutim skozi Simonenino pripovedovanje, bi lažje spala.

Zdajle bi se vozila nad tlemi z malim rdečemodrim avionom brez strehe in z velikim propelerjem, s čelado na glavi in s smučarskimi očali, da bi mi prepihalo pljuča, lase in možgane. Če bi zraven še kaj izbruhala, pa tudi ne bi bilo slabo.