Pikčarji

Danes čutim potrebo, da bi napisala kaj blazno celovitega. Zapakiranega, ovitega, prevezanega, z jedrom in peško, pa me, zaenkrat še, preveč zebe v stopala. Podhlajena.

Dve figuri iz mesa, krvi, kosti, kože, las, odprtinic in rahlih izboklinic, se pravi človeka, stojita na odru. On nosi kavbojke. Ona gole noge. Kurja polt njenih stegen odžebruje molitev večnega hlada. Skoznjo žari prvinsko vzburjenje. Prepričljiva je. Njeno telo drgeta, globoka luknja v trebuhu jo kot britev reže z vseh strani. Oglato koleno se prebližuje njenim stegnom. Nekam sili. Pod močnim reflektorjem ju vleče skupaj. Njene ustnice lovijo ravnotežje. Poželenje jo razjeda in krči v svilnato gubo. Nohte si zasaja v stisnjeno dlan. Nekaj se bo zgodilo. Bradato-zrahljani impulzi se spopadejo, kavbojke zgorijo, noge otoplijo in dvoje utripov se zlomi v prah. Kri zavre, kosti zaplešejo ples brušenja, lasje nabreknejo, odprtinice ponudijo udobno zavetje izboklinicam. Ljudstvo pikčarjev. Pika.