četrtek, marec 23, 2006

Pokopališčno mesto

Tako brezsrčno hladnokrvno, kot sva si danes z rodnim mestom zrla iz oči v oči, pa že dolgo ne. Kakšna odbijajoča sivina! Oči so me pekle od siromašnosti, s katero mi je mesto klestilo duha. Danes je brez dvoma nase navleklo najbolj zaprašene cape in svojo najokrutnejšo masko. Ceste in ulice pošvedrane. Ljudje, prsti mesta, razkrojeni. Morda sem gledala skozi prizmo močne dioptrije, a srečevala sem vsepolno ljudi naravnost iz obcestnih jarkov, s strganimi vrečkami v rokah, udrtih obrazov in sključenih ramen, kot da bi s seboj prenašali grmade upepeljenih trupel. Zazdelo se mi je, da se gibljem po kateri od najodročnejših londonskih četrti, ki s svojo plenilsko šapo prežijo na slehernega neprilagojenca. Stavbe razpadajoče, betonski socializem, redke barvne izjeme so le v posmeh. Marcipanovi okraski na črepinjastem spomeniku mrtvega mesta. Gradbišča, oblačni obrazi, cvileča vozila. Če si med hojo predstavljaš, da plavaš pod vodo, slišiš obupane klice na pomoč. Rešite nas, rešite mestno dušo! Ne pomaga mi niti kičast zelen plašč, ki smaragdno razbija brezbarvnost niti prazna čakalnica ginekološke ambulante, še varni želodec knjižnice, ki vedno diši po prebranem, ne, kaj šele brskanje med policami drogerije. Škatlice, tokrat vse enako manipulativne, obljubljajo popolno kožo, napete ritnice, svileno mehke lase ... Še najmanj sprevrženo se z mestom zliva smetar s smetišnico v levici in metlo v desnici, ki med mumificiranjem tega brezsramnega propadanja vsakih nekaj metrov mastno pljune po tleh, s praznim pogledom počaka, da se njegova slina razpotegne po asfaltu, jo razmaže s podplatom in gre dalje.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home