Mravljišče

Včasih me MOČNO zagrabi, da bi se premaknila na zelo brutalen, vpadljiv, kričeč, rjoveč, ščemeče-bleščeč način, ne le sebe, še koga, popačila bi kako horizontalo, sklatila oblake z neba in jih potunkala v morje, banalnim podtekstom dnevne premočrtnosti bi skozi nos vdahnila žgočo strast, obrnila čas na glavo, hiše bi polkrožno upognila, zatresla bi tla. Ne maram ustaljenih ritmov, pazljivih manevrov, ki znotraj svojih utic renčijo in lajajo, ven si pa ne upajo niti pokukati. Namočila bi se v barvo in počasi pešačila skozi dan v noč, svetila bi se kot halogenka in se igrala z netopirji. Ja, bi. In ta BI, fundamentalno zverižen, je prava mora. Če namreč to izvedem, z nasmeškom na ustih in odprtih oči, me takoj zažgejo, ali vsaj prerukajo z elektrošoki. Zmešana bom, no, sem najbrž že, ekshibicionistična kuzla, ki se krilato napreza in leze skozi svoja otečena čreva, a niti 3 m pred seboj ne vidi, kaj še? Nevrotični otrok cvetja, razgrajačka, kakršne so svoje odslužile že leta tega in tega in ponižane izumrle, izvaljena v napačnem obdobju, na napačnem kraju. Vse to bom in še marsikaj. Aja, shizofrenijo imajo zelo radi. Če ti prekipi in greš pol koraka naprej, si shizo. Tako to gre.
Želim si samo nekaj polnokrvnosti.
Pleši Zvita, pleši svoje kolo. Ti samo pleši ...