Zadnje čase se v mislih pogosto potikam po S Afriki, pa ni tako dolgo nazaj, kar me je na Djerbi motilo vse, razen deviških plaž in takratne neokrnjenosti. Umazanija, zadeti pogledi, želvja počasnost, mastna hrana, požrtno napadalni turisti, nevešči domačini, ničesar krivi, jasno.

Neko pozno popoldne, na bazarju. Tečna, vroče, za mano vožnja po luknjastih cestah s totalno razsutim taksijem. Gneča, eklekticizem vonjav; po hrani, usnju, kadilih, začimbah, metinem čaju, cvrtju. Potenje. Tobak. Z mami se prebijava med lakomnimi trgovci, ki se izza svoje stojnice zapodijo vate, te zvlečejo med izdelke, ki jih ponujajo in vsiljivo barantajo, četudi ne pokažeš nobenega zanimanja. Za preživetje gre, si govorim, njihov način življenja pač. Vrti se mi v glavi. Slabo mi je. Med zvitimi preprogami po tleh, rutami, nakitom in vsemogočo kramo, se prebijava po labirintu, mami vztraja, hoče kaj kupiti. Umazane roke se me dotikajo po ramenih, rokah. Vrem. Tega res ne prenesem. Gledam v tla, vsak stik z očmi je tveganje, da te okupirajo in izsilijo vzajemni dam-daj. Rekla sem si, da sama oz. v ženski družbi nikoli več v nobeno arabsko državo. Ob sebi je potrebno imeti moškega, do parov so prizanesljivejši. Izčrpana in že zelo nejevoljna, pri skoraj 40°C, ko mami zagleda neka ogledala in prodajalec se ne zmeni za naju. Kakšno olajšanje. Stopiva noter. Vljudno pozdravi, nič ne teži. Mami se razgleduje, šnofa, vse ji je všeč, jaz mirujem pri vhodu. Založena mala trgovinica. Moški srednjih let se mi za hrbtom približa, čutim ga. Stopim proč. Vpraša mami, kako mi je ime. Odgovori mu, ne morem verjeti. Šepne mi tudi: »Kako je prijazen.« Zavijam z očmi in grem proti vratom, da bi jo počakala zunaj. Moški mi prestreže pot in zre vame. Gledam proč. Od vsepovsod mi nanosi razne rute, natikače in zapestnice, mami ga vzpodbuja, češ, tečka je, kaj lepega ji ponudite, da se razvedri. Vse bolj mrka postajam, ko me moški prime za roko in naju skozi zasebni izhod pelje čez neko dvorišče, polno otrok in mačk, obešenega perila, in nekaj se meni z ljudmi na poti. Reče, da je lastnik več trgovinic s porcelanom, svilo, nakitom in čevlji, brez da bi ga kdorkoli kaj vprašal. Preverim, če nama mami sploh še sledi. Pot skozi kaotične uličice mi vzbuja strah, tudi on sam, pretirano prijazen in neškodljiv na videz. Trgovino je pustil kar prazno, si mislim. Mami pove, da bo zame poiskal vijolične natikače s kamenjčki. Da jih nočem, ju ne zanima. Za hip me zajame panika, da naju vendarle ne pelje v drugo trgovino. Dlan se mu poti v moji. Mami začne ponujati 1000 kamel zame, kar me niti malo ne zabava. Smrtno resen je videti, mami se smeji. Obe naju nagovarja po imenu in končno pridemo v obljubljeno trgovinico. Ničesar ne pomerim, izginem ven, skoraj na jok mi gre. Skozi šipo me resnobno meri s črnimi očmi. Mami povem, da jo bom počakala v kavarni, naj me kar najde. Nervozna se izognem pogledom in frazam v vseh evropskih jezikih in šele ko zagledam kavarnico ob robu, proč od bazarja, zadiham. Postrežejo mi z odlično kavo in ob sončnem zahodu, ko se temni samo dan, zvoki mesta še kar hrumijo v ozadju, pišem razglednice prijateljem.

Zdaj me te vonjave, barve, arhitektura – minareti in kupole, lanterne, virtaže, oboki, pa hektičnost, nepredvidljivost in tisto vmes, vabljivo kličejo. Sanjam Maroko.