petek, marec 10, 2006

HIMera

Če bi vedela, kaj sledi, bi se manj obremenjevala, bolj posvečala svojim potrebam, mislim na eksistencialne silnice po napredku, in verjetno ne bi toliko menjala uhanov, ki si jih vestno zapenjam, odpenjam ter jih notorično izgubljam; pogosto tudi najdem, v postžalujoči fazi. Včasih si želim, da bi zatrla sentimentalnost, zaradi katere mi popokajo barvaste jajčne lupine, ravno ko se nanovo izvalim iz kake »konstruktivne« ideje. Smešno mi je, ko mi kdo mojih let pazljivo očita, da sem brezkompromisna, starejši me samo skeptično opazujejo, ko se umikam v svoje. Bo že držalo, da se z vrtanjem samega sebe vendarle približuješ svojemu rumenjaku, in tik preden se izliješ vanj, poči zunanja lupina, ojačana iluzija, ki raste zunaj tvojega jajcanja, te pohodi kot mravljo. Potem, po grenkobnem samopomilovanju, ko se zaveš, da preživiš vse, razen izkrvavitve, da je rumenjak samo sredica mini rojstva, enega izmed mnogih, pomisliš na kaj močnejšega, dvomiš o trdnosti, in koraki te nesejo naprej s tempom, ki ti ni znan, a mu slediš, ker je stopicljanje naravna razvojna faza.

Dobro jutro.

1 Comments:

At 11:08 dop., Anonymous Anonimni said...

Bodi pomlad.

samoljub

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home