četrtek, marec 02, 2006

Med DVEMA ognjema

Pogovor z nekom v zaodrju; ko se človeka po petnajstih letih skupnega življenja, z vsemi padci in vzponi, ponovno noro zaljubita. Drug v drugega. Pravi, da se kar zgodi, kot bi tlesknil. Da se mu vrti v glavi od intenzivih emocij. Psihofizična nevihta naklonjenosti. Cvrčeče poželenje ju goni, nenasitni telesi, nostalgični paralelizmi, podoživljanje vseh že rahlo odstavljenih skupnih trenutkov. Izbereš kateregakoli in že si tam, takrat je zdaj, le še bolj živo. Sveži naboji. Strast, ki ne pusti spati. Blažena milina mu sije iz oči. Vsemu svetu bi povedal, da ga njegova partnerka rajca kot nobena druga in na zvonik nad mestom bi razobesil, da tudi on njo.
»Tak, kot sem (kaže na trebuh), sem ji seksi«, reče z bliskavicami med trepalnicami. Zasmejiva se. Ne vem, kaj naj rečem, razen, da se mi zdi to zares lepo. Da jima gre. Da je tako zadovoljen. Potešen. Norčavo igriv.
»Po tri, štiri ure seksava. Ves čas,« se mu iskrijo lička.

Strinjava se, da je za dober seks, naklonjenost, povezanost, potrebno mnogo več od poželjivih figur. Privlačnost je relativen pojem, pritegnejo nas zelo različni sestavi. Mene še najbolj kemijska magija. Ko mi nekdo od daleč zadiši, še preden ga dejansko zavoham. Da med nama steče brezpomočna afiniteta, silnejša in hitrejša od razumske analize. Da ne vem ne zakaj ne čemu, samo čutim vse tisto. Da me človek intrigira in v meni zavrti ritenski mehanizem tudi brez razumske odobritve. Telesne proporcije v ljubezenski konstelaciji igrajo borne vloge. V začetku sicer pomembne, v nadaljevanju prej stranska komponenta. Še ta začetna pomembnost, si drznem trditi, je bolj v smislu »kako-obvladuje-svoje-atribute« skozi odtenke temperamenta, drže, ne, niti ne drže, prezence. Še tako lepe noge, prsi ali rit, izgubijo čar, če jih lastnica ne zna nositi. Še tako izklesani moški torzo je zgolj trdo ležišče, če skozenj ne odmeva tarzanski krik. Nositi se je treba znati, se imeti rad, se čutiti, biti v stiku s seboj. To privlači, nas magnetno pritegne, vsrkava. V veliki meri gre za kreativnost. Sploh pri negi medplanetarnega odnosa. Gibanje zunaj in znotraj dveh planetov. Temperatura, interesi, skupna želja po rasti, širjenju, entuziazem. Trud brez muk. Samoumevno stremljenje k več, od znotraj navzven. K bližini. Bližina je pomembna. Zaupanje. Mešanje.

Že dostikrat se mi je zgodilo, da me je moški hitro nehal spolno privlačiti, četudi ves postaven, natreniran in sprva zanimiv. Če ni interesa po razvijanju, kontinuiranem, večina reči na dosegu rok, ustnic, oči, izgubi mičnost. Vonj. In potem začudeni iščemo vzroke, se obtožujemo ... Čisto preprosto je (napiše že skorajda zarjavela samka); treba je govoriti skupen jezik, se izzivati, dopolnjevati. Domišljija je, vsaj zame, bistvena. In da ostaneš svoj. Biti senca svojega partnerja, čakajoč na njegove izdihe, je bedno životarjenje in nikakršen izziv.

Open, Sesame!

2 Comments:

At 10:17 pop., Blogger quercus said...

Čisto preprosto se zdi, ko si sam, ali ko te žene tista prva ljubezen. Naprej pa še zdaleč ne. Vse skupaj postaja običajno vse bolj zapleteno, kljub temu da poznaš človeka bolj kot samega sebe. To kar si opisala se mi zdi redka sreča.

 
At 11:01 dop., Anonymous Anonimni said...

Med dvema ogenj.

seksi buši

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home