Za zaveso sneži z dežjem pod kotom 60°. Mokre snežinke spominjajo na pretakanje mivke v stekleni peščeni uri. Planetarne meglice mi rojijo po glavi (= razredčen plin, 10/24 redkejši od Zemljinega ozračja, premer tipične meglice je približno eno svetlobno leto). Izvenzemeljske dimenzije me zanimajo. Zaradi kozmične nedostopnosti najbrž. Lahko zrem in mežikam tja nekam v višave, lahko se spogledujem s skrivnostnimi luknjami visoko na nebu, v mislih lahko barvam različne plasti vsemirja, lahko po svoje naseljujem planete, jih opremljam in jim vlivam poljubno vsebino, ker se med mano in tistim tam, tako zelo zelo daleč proč, razkoreninja razdalja ničkolikih svetlobnih minut, let ...

Rada bi imela peščeno uro, da bi opazovala gibanje časa. Gomazeči drobci, ki odtekajo v solzasto stekleno maternico, se tam zgostijo, pogrejejo, potem jih spet osvobodiš, da počasi na glavo padajo skozi svoje vidno polje. Potovanja. Nezasičena praznina, ki se sproti filtrira, akumulira. Jutranji razmisleki. V ušesnem bobniču tišinski valovi skladajo neko statično trajanje.

Odžejalo bi me nekajurno očesno-ušesno sledenje strmega padca šumečih slapov.