Persona

Zbudila sem se s težko glavo in z menstruacijo. Kupi odlagajočega materiala »kaj-moram-prinesti-noter« nekje za vratom, brezvoljna, nekomunikativna. Če bi živela na svojem, bi naredila celovito čistko. Pohištvo, obleke, nakit in ves balast na bazar, izkupiček za enosmerno potovanje, dokler ne bi omagala. Toliko obveznosti me čaka, čas odteka, pa kar motovilim kot kako gozdno strašilo. Včeraj sem se odločila, da ne bom več pila kave, ker mi sploh ne paše, z mahom poraščene navade pa preziram. Ne daje mi energije, kofeina ne čutim, razen če spijem 3 v desetih minutah, okusa največkrat ne zaznam. Požiranje rjave brozge zaradi požiranja je pa nesmisel. Čaj mi je vsaj všeč. Okusi. Zdaj, po kratkoročni odpovedi, mi že paše.

Ker nisem vedela, kaj bi, sem gledala Bergmanovo Persono. Kot kip sem spremljala to črnobelo umetnino. Silovito magnetni monologi, notranja stanja, ideja sama je ... tropska ptica. Noro zanimivo, hvala Kat. Zaprla sem se v sliko kot v predal znotraj zgodbe, dejanskost okrog mene je izginila, nobene sob., 11. marca dopoldan, sonca zunaj, nič. Težko opisljiva izkušnja, bo ostala v spominu. Psihološka bitka v verzu, na platnu.

Med gledanjem, ko sta igralki v hiški ob obali, zavese plapolajo v vetru, belina, minimalizem, sem se spomnila, da že od nekdaj zelo rada spim v tujih posteljah. Prikrasti se v tuje teritorije. Nekaj človeškega prebiva v vsaki, med pršicami domuje duh ljudi, ki so spali v njih, vonji, zgodbe ... Sovražila sem samo skupna taborniška ležišča v kakih gorskih brunaricah, ki smrdijo po spermi, bruhanju, otroški slini in po zatohlem. In nočitve v šotorih v družbi fantovskih kolegov; fej! Kot mulci smo hodili v Bohinj, na Bled, v Fieso, in prenočevanja na raznih žurkah v gozdu, živa svinjarija. Prepotene nogavice, smrdljivi čevlji, zadahi, vonj po ribjih konzervah, pivu ... Tudi nizko kvaliteni hoteli so lahko nočna mora. Sumljivo oprana posteljnina, umazane kopalnice. V Londonu smo v Franckovi polomljeni francoski postelji en teden spali trije. Midva, par, in njegova sestrična iz Pariza, velika skoraj toliko kot on, zelo konkretne postave, grozljivka. Ona pri steni, jaz sem malo klavstrofobična, on na sredini, jaz ob robu. Za crknit. Vroče, soba zadušljiva, prtljaga od vseh treh, da se ni dalo stopiti na tla. Zložljiva omara z njenimi oblekami in papirji se mi je ne enkrat usula na hrbet. Postelja je divje škripala, midva sva se po zamolklem božanju pogosto morala izmuzniti v kopalnico, najprej jaz npr., on nekaj min. za mano, kjer je na ušesa tudi sredi noči vlekel Ibu, njegov sostanovalec. Spomnim se tudi prednovoletne žurke pri Jani v Lj., nekaj let nazaj, ko je po babičini smrti ravno podedovala stanovanje, in sem zalegla v postelji pokojne; v sobi je bila nedvomno še prisotna njena smrt. Kje vse sem že spala!

Po koncu filma sem si šla, še pod vlaknastim vplivom, skuhati kavo. Kuhinjaska svetloba je vdrla vame. Sonce, 100% Pfanner sok - pomaranča v žilo, ocean breeze čistilo za tla ... Drugi svet, na moje presenečenje, ne odbijajoč. Toplo je, mogoče grem celo na sprehod. Rože od 8. marca še niso odcvetele. Paralelni svetovi, mnogoternost, nebesna prostranost. Včasih temno razbije temo in skoznjo zažarijo vijolice, kot te, na mojem oknu.