petek, april 14, 2006


Med čakanjem prijateljice na parkirišču pod mestom, sem zamižala, se nastavila soncu ter dobrodejnemu vetru, in bila sem ob čudoviti skalnati obali. Prepustiti se, mi je gomazelo čez prsi. Sprostiti ramena, misli odluščiti od zavesti, eno za drugo, nikamor se ne mudi. Biti. Samo biti, ničesar drugega ni. Nobene minute pred tem, nobene za tem. Zdaj. V nežni vetrovni simfoniji zdajšnjosti. Z roko v roki, zdaj in jaz, in s trobenticami namesto trepalnic.

Sedeli sva na terasi, pod nama tekoča reka medlo turkizne barve. Race in racmani razigrano čofotajo po vodi, drsijo s tokom, namakajo kljune in glave, samci pozersko barviti, pokončnih vratov, samice neizrazite in sključene. Med plavanjem si otresejo pernata oblačila, se sprehodijo po rečnih nanosih peska, nato se nazaj potopijo. Plavajo lahkotno, veter jih nosi.

Najino debato prav tako. Lenobno, pomladno, obema se pod očmi delajo prve gubice, če to ni zgolj prenapetost in pomanjkanje zraka, svežine ... Ta vikend se bom na široko izogibala tega črnega medmrežnega stvora, oči potrebujejo počitek in zelenino, koža sonce, jaz pa zemljin poljub.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home