Sinestezije II

Svežina zraka, ki ga sončece postopoma segreva, me je zjutraj spomnila na moj lanskoletni poznopoletni izlet v Pariz. V oblekici s kratkimi rokavi sem se sprehajala po vrtovih Versaillesa, tam čisto pri zadnjem bazenčku, ob veličastni fontani, iz katere se dvigajo konjeniki, sem na klopci malicala pomarančne piškote in kramljala z nekim priletnim stričkom, Parižanom, ki je oskrbnik vrtov in vestno pecari turistke. Zelo uglajen, še kar prijetnega videza, zelo potolčena angleščina in nenavadna vztrajnost. Vabil me je na večerjo, na večerni prigrizek. Skratka, zrak je bil podobno hrustljav in svež, kot danes zjutraj.

In spomnim se orgazmičnega uživačenja v Pompidou Centru. V nedeljo, že navsezgodaj, sem vandrala po pariških ulicah, kavarne so se komajda odpirale, nič ni dišalo po rogljičkih in bagetah, nihče me ni znal napotiti k cilju. Zavijala sem z očmi, ko mi je neusmiljen dež namočil čeveljce, ki ne bi bili koristni niti za stopanje po mehki travi, kaj šele celodnevno hojo po mestu, ki se je iz minute v minuto bolj kremžilo. Divji oblaki najrazličnejših silhuet so se zlobno zbirali nad mano, vsi tisti fletni strici v baretkah in boemske tetke, ki na pločnikih prodajajo spominke in reprodukcije velikih umetniških del, so zapirali svoje stojnice, ljudje so hiteli pod strehe, zdelo se mi je, da bom sredi Pariza ostala kar sama na ulici. Nisem se predala. Bojevniško pokončno sem odpirala in zapirala svoj majavi zložljiv dežnik, zapenjala in odpenjala jakno; pihalo je kot ob obali med nevihto. Prehodila sem skoraj ves desni breg Sene in iskala nekoga, ki bi me usmeril, kamor sem želela. Brez vodnika, je že počival v potovalki, ki je bila daleč proč, precej izgubljena na pariškem metroju, navajena londonskega. Kar na slepo sem ocenila, da mora Pompidou Center pač biti nekje v osrčju, zato najti ga, ne bi smel biti niti najmanjši problem. Ha! Resda sem po direkciji spraševala nepopolno, samo Pompidou me je zanimal, in večina mladih natakarjev v že odprtih kavarnah, zanj še ni slišalo. Bila sem šokirana, misleč, da je muzej pač njihov velik ponos, a ne, brez popolnega imena, s Centrom vred, ne vejo, o čem govoriš. Pomislim, da žal najbrž tudi sredi Ljubljane veliko infrastrukturnih delavcev tujca ne bi znalo usmeriti npr. v Moderno galerijo.

No, po res napornem pešačenju, med katerim sem sicer marsikaj videla, tudi veliko klošarjev, ki prenočujejo ob turističnih ladijcah, ki dnevno plujejo po Seni, odkoder se vidi večina kulturnih spomenikov v osrčju mesta (jutranja svetloba jih nič ne zmoti, dopoldanska še tudi ne, bojda so pariške nedelje navadno zelo zaspane, prebivalci zapustijo mesto, če se le imajo kam umakniti) sem našla rešitelja, ki me je znal napotiti in to zelo natančno. Sivolasi starec, šarmer, tak, kot da bi stopil iz starega francoskega filma, je poznal Slovenijo, celo nekaj slov. besed; svoje čase je potoval po Jugoslaviji in bil nad njo navdušen. Poljubil mi je roko v slovo in mi zaželel prijetno bivanje. Takih ne srečaš veliko.

Pred Centrom Pompidou je nek skodran moški v lase mimoidočim vpletal barvaste nitke. Zagleda me in nasmejan vabi bližje. Njegova simpatičnost je bila presunljiva, a njegove roke, ups, ne toliko. Umazane so bile. Prav pošteno rjave, kot da bi z njimi pometal ceste. Z veseljem bi imela tiste okraske po laseh, a da bi mi s vojimi prsti šaril po glavi, a-a, mislim, da ne. Okorno sem se izmikala ponudbi, rekel je, da mi bo vseeno med mojim ogledom muzeja nakvačkal malo darilce, če le nazaj grede pokukam še tja ...