B a r v i t a

Ženska brez kože. Že tolikokrat si jo je pobarvala, da se je izsušila in otrdela. Postala je lupinarka. Znotraj vsa krvava, ranljiva, nemirnega, kljuvajočega srca, navzven utrjena, nedrobljiva, nedotakljiva. Barvita se je kot mala deklica zaljubila v pisanost, katero je kasneje vedno in povsod vnašala v stvarnost. Hotela je biti kameleon, plemenska poglavarka, ali pa vsaj fazanka. Manjkalo ji je nekaj taktilnosti, pogosto je pretiravala do nesprejemljivih razsežnosti. Vsak flomaster, sadni sirup, začimba, cvetni prah, vsaka steklenička s kakršnokoli barvno vsebino so bile zanjo zvijačne vabljivosti, ki jih mora preizkusiti na sebi. S flomastri si je barvala nohte in ustnice, s temperami trepalnice in obrvi, s kredami in opekami si je risala po obrazu in telesu, lase si je škropila s pomivalnimi praški, jezik namakala v herbalne in sadne sirupe, gola se je valjala po speštanem grozdju, spati je hotela na živopisnih cvetovih. Ko ji je koža sčasoma otrdela in ni več spreminjala barve, s čimerkoli že se je olepševala, je nemočna barvanje opustila. Še naprej je občudovala lepote narave, oblik in vsakršno barvno harmonijo, a sama je za vedno ostala omadeževana lupinarka z rumenjakom namesto srca.