Še sem utrujena. Dolgotrajno okrevanje, izčrpana, barve spomladanskega sorbeta le delno vzdržujejo revitalizacijo. Prsti vsi sladki od pomaranče, rada jih imam, ampak ne s pretanko lupino, da sadež komajda odlupiš, trgaš gladko oranžno kožo, riješ po sredici, da odstraniš tisto belo vmes. Creep, Radiohead. Bo treba izklopiti, mhm. Zakaj si ljudje tako malo dovolijo? To me prizadene, vedno znova. In da večino časa govoričijo, brez da bi izgovorjeno vsaj mislili, kaj šele verjeli. Da le ne zavlada tišina. Vem, da se ponavljam, ampak heeey, tišina je lahko lepa, nežna, vsekakor pa je vedno mnogo primernejša od klamfanja (nadčutna stanja pod vplivom A, B, C - Ž opojnih substanc izvzeta, takrat je tolerančni prag mnogo mehkejši) ...

Moj čudoviti cekar. Razstavljam. In Jilly ...

"Watching Me

...

(yawn)

First thing when I wake up
and right before I close my eyes at night
I think,
sense,
Feel man like
I'm under some kind of microscope
satellites over my head
transmitters in my dollars
hawking, watching, scoping, jocking
scrutinizing me
checking to see what im doing
where i be
who i see
how and where and with whom I make my money

What is this??

Excuse me miss
May i have your phone number and your social security ?
Who me?
When all i came to do is buy my double or triple A batteries
Please

I DECLINE!!!

Watching me ...«

~ Jill Scott