Gradimo vsak svoj most, četudi na majavih temeljih

Ko zjutraj, ko se zbudiš, v telo pritečejo zemeljski sokovi naravnost iz drevesnih korenin, ko si zadišiš po humusu in čebeljem medu, ko se mora zaležano, trdo telo premikati po pajkovsko, da se razčleni in začuti vse svoje sestavne dele, člen za členom, in zapleše, kot da bi se ob desetih zjutraj v spodnjem perilu znašel na broadwayskem odru pred nabito polno dvorano galebov in murnov, ki poskrbijo za kričavo godalno spremljavo. Takrat se zavem, da je pravzaprav marsikaj povsem na svojem mestu. Da se je treba razdirati, da se začutiš. Da ustaljena mehanika, statičnost in to, človeka ne prizemljijo, nasprotno, uspavajo v prezgodnji bledež. Krivulje vzponov in padcev so nujne za zavedanje, za željo po osvajanju še neosvojenega. Ne govorim o amoralističnih ekspedicijah, niti jim ne delam propagande, a vedno bolj verjamem, da si vsak dušni (brez)blagor najde svoj način za odklop in ponovni priklop. Nekdo gre na hribolazenje med stene smrti, nekdo na plovbo med smrtonosne valove, mogoče na kolesarki gon čez puščavo, nekdo plavati med krokodile, nekdo si lahko omisli jadralno letalo in se igra nad tlemi, povprečni smrtniki grejo npr. z zadnjimi 10 000 tolarji, ki bi njihove mladiče nasitili še tistih par dni do naslednje mezde, izzivati srečo v igralnico, nekateri se opogumijo in se face-to-face soočijo s človekom, ki jim buri domišljijo že od rane mladosti, a zanj ne obstajajo, nekdo deseti gre na potovanje brez denarja, brez da bi koga obvestil. Skratka, vsak nekaj rabi. Zase. V različnih obdobjih se potrebe različno aktualizirajo, nasiloma malokdaj z ugodnim izidom, a vendar. Ljudje potrebujemo razburjenje, karkoli že nam besedica pomeni. Na pomlad še toliko bolj, ko kot krtki pokukamo vsak izpod svoje krtine.