U g a n k a r i c a

Kadar hočem verjeti,
da v ustih topim živopisne
pregrade in nepropustna pročelja,
me okušalne brbončice izdajo.
Redka slina se združuje
pod nebom,
da jo z jezikom ljubkujem,
dokler se ne zgosti
v mehurčkasto ograjo.
Kadar mislim,
da grizljam travniške slamice,
se mi po ustih kotalikajo
namišljeni objemi,
tisto toplo telo miruje na blazini jezika.
Razmišljam, kako prevzetno
bi njegova koža zaobjela mojo,
s kakšnim tempom njegovi prsti
odkrivajo neznano ...
Da mi težki temnomodri oblaki,
ki se zgrinjajo nad mojim oknom,
ne bi zaspali na ramenih,
se sklonim k tlem.
Prsi naslonim na kolena,
s stopali prisluhnem podtalni uspavanki
in sem še v tišini
kapljičasta ugankarica.