Gledala sem Ep o Gilgamešu. Hmmm. Zelo nekonvencionalna uprizoritev, polna simbolike, metafizične motorike, mimike, tudi glasovno igralci eksperimentirajo med božanskim in človeško-zverinskim. Zanimivo za oči, ušesa, niti vonja ne zanemarijo. Lučni reflektorji tik nad igralci, se pravi zelo spuščeni, skoraj žgejo sol v peskovniku, po katerem se gibljejo, zbrano in požrtvovalno, vsi po vrsti, zato vonj spominja na cerkvena kadila. Mistično zavlada na intimnem odrskem prizorišču, gledalcev največ 60, ki iz oddaljenosti metra, dveh opazujejo ambientalno dogajanje. Vizualno gledalca ostrokotno prežame z intenziteto in včasih odtehta epsko ubranost, parkrat sem se izgubila v verzih, a se kljub zagonetni ritmiki lepo spajata. Pomaranče, sol, črnina, čipke, bosa stopala, nasprotja med človekom in bogom, močjo / nemočjo, ljubeznijo / sovraštvom ...

Po predstavi sem na hitro odjadrala, v ozračju so že zadišale opojne substance, danes pa mi ni zanje. Poslušam Dulce Pontes, misli fertilne kot cvetni prah.