Za zaveso

Na sosedovem dvorišču se otrok z rdečo kapo na glavi vozi s triciklom. Nabira kroge in se smeji. Da v brzinskem in verjetno rahlo vrtoglavem zanosu ne bi zapeljal na cestišče, kjer mimo divjajo štirikolesni smrtonosni stvori, je dedek med zunanjim svetom in njegovim – dvorišče, trava, kolo, nastavil škatelno pregrado. V svojem svetu. Krogi, v katerih se sukamo, so naše babilonsko kraljestvo. Znotraj teh kraljestev čas teče popolnoma neodvisno od zunanjega sveta. Na triciklih, po kolenih, sede, v mislih, kakorkoli že, plešemo svoj ples. Doživeti. Solo.