nedelja, april 02, 2006

Sinestezije

Današnje jutro je podobno neodločno kot večina londonskih. Vikendi posuti z neodločnostjo +. Kako sem si šla na živce z njim! Zbujanje ob njem, sterilno osamljena. Rečem: »Žalostna sem s tabo,« on se zavali na drugo stran postelje, me poljubi na trebuh in vpraša, če sem kje videla njegov rumen
Hilfiger pulover. Kanarček, sem pomislila, ko sem ga zagledala v njem.

Čakaje na Warren St. podzemni železnici oz. pred njo, na zraku, petkovi večeri. Mlade Japonke v kakršnihkoli vremenskih razmerah z najmanj 10 centimetrskimi petkami, majhnimi ritkami v svetlečih hlačah in udarnih frizur, pripravljene na zabavo. Čez cesto ena tistih špecerij »za izbirčne«, več verig, ne spomnim se imen, ki so odprte pozno v večer, ampak za posladek lahko kupiš npr. samo rastlinsko smetano, jagode bi moral nabaviti v supermarketu, tri piškote za ceno vsaj dveh večerij v kitajski restavraciji, kako nagnusno salamo kake redke živalske vrste ... Vseeno sem se sprehajala med policami in se izgubljena odločala med temi prečudnimi artikli, želela sem si najbrž samo čokolado.

In potem je prišel. Opazen s 100 metrov, kanarček. Kapuca na glavi, očala na nosu, rada imam moške z očali, tista lešnikova polt, oglene oči, medvedkasto privihane trepalnice. Širok vrat, moja poljubovalna aleja. Vedno najnovejše superge, imel jih je vsaj 20 parov, stare je podarjal kolegom, če ne superge, pa najnovejše športno-elegantne čevlje, ali pa, seveda, Timbse (težko najdeš črnca v-stiku-z-urbanostjo brez teh veleslavnih gležnjarjev, no, ima jih, jasno, tudi Zvita, roza, otroška št.). Široka pleča, lepi prsti, športna rit, levja stegna, rahlo deformirana stopala, joj!, nohte na nogah si je parkrat »strigel« z britvico. Nanj sem padla zaradi povsem idiotskih razlogov, ko pa sem enkrat padla, četudi sem se sprva opotekala, da bi se pobrala in odritala proč, kar bi me nesle pete, sem v luknji občepela dobro leto.

Kaj sem v bistvu hotela povedati?! Ja. Nič. Zbudila sem se podobno votla, kot takrat, z njim.

Niti enkrat se ni zgodilo, da ni zajebal zajtrka. Vedno ali preveč začimb ali polit kakav, vse mastno. Še ko me je presenetil z vročim kolačkom iz pekarne čez cesto, odkoder mi je včasih z izredno brzino (najbrž je samo na široko stopil in že je bil tam, v razvlečeni trenerki na golo kožo, hmmm) v posteljo prinesel kako dobroto, mislim, da je bila turška slaščičarna pravzaprav, je izbral napačen okus. Čeprav sem mu večkrat povedala, da so mi od npr. od jabolk ljubše višnje, da ne maram pustih skutnih tort, si ni zapomnil. Namesto sezama, je skoraj vedno izbral mak. Namesto kapučina, kavo z mlekom. Kadar sem si želela nežnosti, me je napadel kot brezobzirna hijena. Če sem se nadejala mirnega večera z njim, me je vlačil po razbrzdanih postojankah. Še najbolj sva se ujela v parkih. Nikoli ne bom pozabila, kako čudovit se mi je zdel na klopci ob zanikrnem košarkarskem igrišču Seven Sisters, kjer se je učil za nek izpit. V stanovanju mu je Ibujeva, sostanovalec, muzika najedala možgane, vrvež okoliških mulcev na igrišču ga ni motil. Ko je odšel, sem se še pretegovala po postelji. Počasi sem se oblekla v oblačila od prejšnjega večera in se namenila proti igrišču. Odložil je knjige in me od daleč opazoval. Pozno popoldne, sonce se je počasi skrivalo, do njegovega prestola sem morala obhoditi igrišče. Mularija žvižga, ne nesramno, on se smehlja. Oči so se mu svetile kot Črno morje. Mislim, da se nisva nič pogovarjala. Usedla sem se mu v naročje, ga z usti pobožala po vratu in počila na njegovih ramenih. Tistih nekaj minut sem ga iskreno ljubila.


Zima skopni

»Pramen las ti pada
čez oči,« reče.

Zamižim.

»Te ne moti?«

S prsti obeh dlani
me kot valjar drobi čez ramena,
boli me,
a ne prekršim trmoglave tišine.

»Vsa napeta si,
zavozlana.
Čutim, da nisi
z mano.«

Z očmi prebadam umazano steno ob postelji,
po kateri se včasih sprehajata moji stopali
- bosi, obuti, sami -
ko leže po stropu štejem ovce.

»Madona, pa kaj je s tabo???
Zini že nekaj!«

»V kad te bom nesel in te polil z mrzlo vodo!«

Mislim si:
Zakaj se raje ne zapreš nazaj v svojo kletko,
namesto da tako osvobojeno lažeš?!
Ne prenesem več tvojega glasu,
tvojih rok,
črne kože,
zlaganih oči,
še najmanj pa tvojega
poceni napuha
iz tržnice za 99 p.
Samo lanska zima si,
skopnela,
vzzzžžžžžžžž ...

Otresem se ga s sebe
in odkorakam iz sobe,
brez da bi se obrnila nazaj.

3 Comments:

At 12:30 pop., Anonymous Expat said...

Cisto slucajno naletel na tvoj blog, prebral Sinestezije, se pocutil presunjenega in se, ceprav so meni jabolka ljubsa od visenj, odlocil, da se se vrnem.

 
At 12:55 pop., Blogger Zvita said...

slučajneži ste še posebej welcome ;-)

 
At 3:11 pop., Anonymous Anonimni said...

Pogrešam te.

Californication

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home