Strniševa drama Žabe ali Prilika o ubogem in bogatem Lazarju. Zanimivo, zelo eklektično delo, ki se v grobem poetično poigrava s fiziko in metafiziko, s človeškimi intimnimi skepsami, protislovnimi hrepenenji, blodnjami med sanjami in resničnostjo, polno biblijskih podtekstov. Zapletena, duhovita zgodba. Meni osebno ob vsakem prebranem ali videnem, kakršnemkoli že izkustvu, v spominu ostane nek samostojen izsek, izlušček, ponavadi ne celosten povzetek, ki me najbolj pritegne oz. zintrigira mojo pozornost. Mesmeričen del, ki se zabeleži v trajnem spominskem zbirniku, kolažu nepozabnih doživetij. V Žabah, med branjem, lahko bo v uprizoritvi drugače, je zame to Evica, ki je kot dekletce v kopalnici pred ogledalom, z rdečo mašnjo v laseh, gola jedla jabolko, ko jo je dan za dnem željno gledal zardel fant. Ta prizor si tako zlahka narišem pred očmi. Slikovit je, prostodušen in očarljiv.
In hermafroditi, hudiči, angeli kurbe ...
Mnogoplastna, vlaknasta fantazija skratka, tako imam najraje.