nedelja, april 09, 2006

Štorija *poetica*


Poletje se po polžje izteka. Večeri niso več soparni, mestni sprehajalci si počasnih korakov ramena že ogrinjajo s tankimi jopicami. Medeni odtenki kože, ki še diši po soli, bledijo, in le še tupatam nekaj parov nemirnih oči gorečno strelja in motri, da bi odkrile svoj zrcalni odsev, mogoče kontrapunkt, je razmišljala Zarja, ko sta s Cirom v tišini pešačila ob rečni strugi. Njena lepo porjavela stopala so komajda opazno poplesavala v sandalih, navada plesalke. Asfaltne kocke, po katerih sta stopala, so ji bile ljube že iz otroštva, ko so s punčkami med potjo iz šole po njih skakale tančulo.

»Misliš, da vsi v očeh drugih ljudi iščemo ogenj? Živost? Nekateri kresove ... drugim so bližje taborni ognji,« je rekla bolj zase, z nekam zadušeno intonacijo. Pogledala je Cira, ki je zamišljeno opazoval njena stopala in se rahlo nasmehnil, kot da bi premleval kaj podobnega.
»In? Kako si?« reče, kot da ne bi namenoma prezrl njenega vprašanja, navada samosvojega žlehtnobca.
Tišina.
»Zares sprašujem, ni fraza. Zanima me, če ti je lepo. Če si zadovoljna. Če ti je vloga mame všeč, in žene, seveda.«
»Ja,« odgovori Zarja.»Hvala. Zadovoljna sem,« očitno se izogibata stiku z očmi. On, ker se je nekoč tako objestno zaljubil v njene, ona, ker ve, da njega gleda na tisti specifičen način, pregloboko, odkar sta se prvič videla. Takrat ji je rekel, da mu je s svojimi zenicami kot stonoga lezla po rebrih. Da jo je čutil pod kožo, kot še nikogar. Brez da bi rekla besedo, s pogledom je zlezla vanj in se brez dovoljenja v njem po gosposko namestila, si našla toplo gnezdece. Zdaj je mama ljubki deklici in žena stabilnemu moškemu, zato ...

Malokaj sta si še povedala, ko sta prispela do koncertnega prizorišča.
»Upam, da se nisi odzvala povabilu zaradi vljudnosti. Poznava se, vedno se bova. Vsa latinskoameriška muzika je zame še vedno jezik, ki nama je skupen. Sam ne razumem besede, s tabo mu pripadam, sem njegov najradikalnejši reformator ...,« Zarja se glasno zasmeji. Njegova prepričljivost je prav tako vrtoglava, kot salsa, pomisli. Še vedno.
»Veš, da ne. Lepo te je videti,« ga iskreno pomiri.
Znotraj dvorišča, kjer je že zbrana množica ljubiteljev salse, se iz zvočnikov za uvod v večer širijo ritmi
Buena Vista Social Cluba. Akustičen oder na prostem je priljubljeno koncertno prizorišče, Zarjino najljubše. Sedla je na kamnito ograjo in nekoliko razburjena čakala svojega bivšega, ki jima je stopil po osvežitev. Kar nekaj časa sta živela skupaj. Po glavi so se ji fecljale različne nedoslednosti, dejstvo, da je tam, z njim, jo je navdajalo s ščegetavim nemirom. Sama, brez svoje punčke. Skoraj nikamor več ne grem sama. Brez družine. Lička so se ji rožnato obarvala, ko je sklenila, da si bo morala več časa vzeti zase. Ja, z distance lažje ceniš, kar imaš, si je pokimala. Nič ni narobe, če si včasih sam s sabo. No, s prijatelji. Točno. S Cirom sva prijatelja, nič drugega. Preteklost nama je obrodila prijateljstvo, ostalo je že davno izpuhtelo. Miselno zagovarjanje same sebe, še preden se je pustila zapeljati večeru, prekine Cir s plastičnim kozarčkom nečesa temno rdečega, sladkega že po vonju.
»Izvoli, naznaniteljica škrlatnih večerov (pomežikne), domača bovla,« ji ponudi kozarec.
»Hvala,« in že ji okrog ušes pleše nagajiv nasmešek. Zarjina stopala postajajo nemirna, zaljubljena je v salso in ta album njenim ušesom ni tuj.

Koncert, sicer v ne ravno famozni zasedbi, številnih kubanskih glasbenikov, ki z otroško igrivostjo vedno naredijo dober žur, ju je potegnil v središče stojišča, kjer je množica že veselo migala z vratovi, ženske pa so zibale z boki. Zarja je na dušek izpraznila že tretji kozarček bovle, zamižala je in se prepustila muziki. Cir je stal za njo in ji ritmično sledil. Gledal je njen vrat in lase, ki so sproščeno valovili za njo. Teh njenih pozibavanj ne gre spregledati. Ko pleše, se spoji z vsemirjem. Njeno gibko telo je očaralo, kjerkoli že je zaplesala, ker je to počela tako samoumevno, povsem spontano, naravno, v prepričanju: če se te muzika dotakne, se ji pusti voditi. Ni se hotel upreti skušnjavi, ki mu je žvrgolela pred nosom. Prijel jo je za boke in jo zavrtel. Plesalka se, jasno, odzove in ognjevito osvojita plesišče / stojišče. Ljudje se jima prijazno umikajo, da se lažje sučeta. Ko glasbeniki zaigrajo Oye Como Va, je Zarja že globko v ekstazi. Iztrga se Cirovim rokam, z rameni in prsmi voljno zamiga v ritmu bobnov, njen trebuh sledi vsakemu tonu. S harmoničnimi gibi nehote v hipu preusmeri vse oči nase. Pleše sama, glasbeniki igrajo njej. Z rokami v leseh se smeje vrti kot marionetna balerina na vrhu pojoče skrinjice in kroži z boki. Užitek jo je gledati, o tem ni dvoma. Ko zazna, da ima svojih pet minut, se skromno umakne nazaj v množico in poišče Cirov nanjo fokusiran pogled.
»To znaš samo ti,« ji polaska. Njuni nasmeški so vse bolj živahni in sledi o prijateljskem ravnodušju na njunem obzorju ni, česar se sta hkrati zavedla. Cir se dotakne njene dlani, ki se ga močno oklene. Odpelje jo k strani, da bi si oddahnila. Oba rahlo okajena in dobrovoljna, naenkrat čebljata o samih neumnostih, kot da bi se videla vsak dan. Zdaj ne izmikata več pogledov, ujameta se z vsemi čutili in z očmi obstaneta drug na drugem.
»Ummm, pozno je Cir ... Hvala ti za lep večer ...« Zarja neodločno naznani čas za odhod, ko jo Cir spretno potegne k sebi, njegova lačna usta zaobjamejo njena, prižame jo nase, da začuti vse njene razgrete ude. Telesi napeti, srci v turbinskem pogonu. Zarja v zadregi umakne obraz. Pojmi: mati, žena in odgovornosti, ji s hitrostjo vetra živižgajo skozi ušesa. Stojita si dovolj blizu, da vohata, kako močno ju stresa. Instinktna telesna privlačnost med njima je bila vedno neustavljiva, ali pač? Zarja povesi pogled, Cir še ne. Še bolj se ji prbliža in ji z najglobljim glasom, ki se ga še dobro spominja, s prav tistim, ob katerem so se ji vedno zašibila kolena, šepne v uho, kako zelo si jo želi, da je ne bo nikoli več poklical, če to hoče, ampak zdaj, samo še enkrat, pa jo mora imeti. S prsti, s katerimi jo je raziskoval z najbolj ustvarjalnim entuziazmom, jo poboža pod prosojno majico. Toplota njene kože počasi pojenja, tudi tega ni pozabil. Gladka je kot pesem. Njen hrbet se gostoljubno upogne njegovi roki, Zarja stisne ustnice in telo se pripravi na vnovičen vesoljni potop. Samo še nocoj, samo še nocoj, ponavlja sama sebi in noč ju odnese v pernato naročje silovitih strasti.

2 Comments:

At 8:00 pop., Anonymous Anonimni said...

weardow.

 
At 8:59 pop., Blogger Zvita said...

če se tale opazka nanaša na sliko =
WEIRDO,

če pa name = WEIRDIE

v vednost!

za nameček lahko povem še, da mi roke že ves popoldan smrdijo po kondomih, ker sem barvala krilo, zaščita, v lubriciranih rokavicah

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home