Intervali

Iz trgovine sem prinesla francosko bageto in dve štručki, zaviti v polivinilasti vrečki, ki ju je na poti domov zmočil dež. Kruh sem pospravila, kamor paše, prazni vrečki pa sem dala posušit na balkonsko ograjo. Deževalo ni več, intervali sonca in dežja so v teh dneh stalnica, kot vdihi in izdihi, brez katerih bi se vse ustavilo. Da bi izkoristila nekaj sonca, sedem in opazujem plapolajaoči prozorni vrečki, ki se napihujeta in praznita. Opazila sem, da sta kot pljučni krili. Napolnjuje ju zrak, ni čudno, da opazim podobnost. Pomislim, da imajo celo najbolj navadne brezbarvne vrečke svojo življenjsko pot, ki se sicer ponavadi klavrno konča. Zbašemo jih v omare, nekam nastran, jih strgamo, uporabimo za smeti. Takrat jim zraka kronično primanjkuje, zato uživam v še nekaj kratkih trenutkih, ko dihata na polno. Kdo ve, kako, kje in zakaj bosta končali, kljub temu da je njuna pljučna kapaciteta izjemno gibka.