Spominčice

 

Sosedov stric na dvorišču na novo polaga tlakovce. Vsako vrsto posebej prekontrolira z vaservago, kamnite kocke polaga potrpežljivo, kot da bi šlo za dojenčke, ko jih daš v voziček spat. Ko pišem, skozi okno poslušam njegovo potrkavanje z leseno palico ob kamenje, kar prav uspava. Drevesa mehko migotajo, najstniškim frajlam pa se mudi v lajf, kamor jih odpeljejo mulci z bmw-ji in obvezno naželirano frizuro. Danes kiham, si brišem nos kot star deda, žgečka pa me tudi v grlu in po hrbtu, kljub temu da se moram zaradi senenega nahoda futrati s tabletkami, ki mi jih prijazno predpisuje kolegičin fant, zdravnik. Nekateri pravijo, da je z alergijami že konec, pa ni. Mene vedno napadejo bolj pozno. Šele mediteranska klima jih dokončno premaga; komaj že čakam. 

V gozdu sem srečala dva slepca, prelena, da bi se umaknila izpred nog. Nisem vedela, da je slepec kuščar brez nog, ne kača. Gabriel Garcia Márquez v Živim, da pripovedujem podobno kot Sartre pravi, da življenje ni to, kar živimo, ampak tisto, česar se spominjamo, kako se spominjamo in o tem pripovedujemo. Zelo prijetno branje. Prebrala sem tudi, da ima gospod v že precej zrelih letih demenco, zato, jasno, ne piše več. Sartre je nehal, ker je oslepel na eno oko. Zanimivo, kako nas življenje pelje po poteh, o katerih naš spomin nič ne ve, nanje nima vpliva. Niti nič drugega. Hkrati je ta občutek odprtosti posebna svoboda, ki jo nadvse cenim. Dejstvo, da se lahko karkoli kadarkoli zgodi, po svoje, nepovezano z mojimi željami, aspiracijami, hrepenenji. Vesela sem, da je kot je. Vse, kar se zgodi, ima svojo zgodbo. Ko bo veter ravno prav prijazen, jih bom morda medsebojno povezala, čeprav jih še raje nizam brez časovnega reda, kadarkoli mi pridejo nasproti, jih spenjam v nepravilne šopke, kot spominčice, zaradi katerih ne kiham.