četrtek, maj 09, 2013

300 na minuto





Resničnega Malega princa
sem prepoznala na fotografiji.
Mišično distrofijo ima,
prikovan je na voziček
in se lahkotno premika
po planetariju fantazije.

Sveta se je treba dotikati,
pomislim.
In se spomnim, ko nekdo reče:
»Lepa si mi, ker se me dotikaš.«

Ko bom čez dober mesec z bosimi stopali
bingljala čez palubo čolniča proti Patmosu,
na ramenu mi bo dremal galeb,
se bom z intenziteto 300* na minuto
dotikala sveta.

*brzina, ki z vdihom seže v globino trebuha

8 Comments:

At 8:49 dop., Blogger adj. said...

Točno ta občutek v globini trebuha, da nikoli več ne boš sedel z znojem prilepljen na vroč, tuj plastičen stol in jedel suvlakija.

 
At 10:13 dop., Blogger Špiklja said...

Prešvican dotik je mogoče še najbolj zaresen dotik.

 
At 10:23 dop., Blogger adj. said...

Ni dvoma. Samo predmetom pustim, da se me tako dotikajo.

 
At 11:03 dop., Blogger Špiklja said...

Tudi ljudje oz. odnosi med nami so dostikrat popredmeteni.

 
At 11:23 dop., Blogger adj. said...

Kakšen pa naj bo odnos med prahom in prahom? Predmeten pač.

 
At 11:38 dop., Blogger Špiklja said...

Ravno berem o festivalu Kalejdoskop, v okviru katerega bo potekala plesna delavnica "presencing" z namenom "postati podoba" ...

 
At 12:30 pop., Blogger adj. said...

Podobe senc korakajo iz domačih delavnic na trotoarje.

 
At 1:08 pop., Blogger Špiklja said...

:) trotoarje, še dobro, da imam SSKJ

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home