300 na minuto
Resničnega Malega princa
sem prepoznala na fotografiji.
Mišično distrofijo ima,
prikovan je na voziček
in se lahkotno premika
po planetariju fantazije.
Sveta se je treba dotikati,
pomislim.
In se spomnim, ko nekdo reče:
»Lepa si mi, ker se me dotikaš.«
Ko bom čez dober mesec z bosimi stopali
bingljala čez palubo čolniča proti Patmosu,
na ramenu mi bo dremal galeb,
se bom z intenziteto 300* na minuto
dotikala sveta.
*brzina, ki z vdihom seže v globino trebuha
*brzina, ki z vdihom seže v globino trebuha
8 Comments:
Točno ta občutek v globini trebuha, da nikoli več ne boš sedel z znojem prilepljen na vroč, tuj plastičen stol in jedel suvlakija.
Prešvican dotik je mogoče še najbolj zaresen dotik.
Ni dvoma. Samo predmetom pustim, da se me tako dotikajo.
Tudi ljudje oz. odnosi med nami so dostikrat popredmeteni.
Kakšen pa naj bo odnos med prahom in prahom? Predmeten pač.
Ravno berem o festivalu Kalejdoskop, v okviru katerega bo potekala plesna delavnica "presencing" z namenom "postati podoba" ...
Podobe senc korakajo iz domačih delavnic na trotoarje.
:) trotoarje, še dobro, da imam SSKJ
Objavite komentar
<< Home