ponedeljek, maj 06, 2013

Nitke, ki se ne strgajo

Eden tistih, pred katerimi je bolje zbežat, mi je nekoč iz NY vsak dan pisal majhna sporočilca, taka scefrana, na hotelskih listkih, jih zavil v načrt hotela Chelsea in mi jih ob povratku predal v dlan, kot majhnega mačka. Ker o vsem skupaj pač ne bom napisala romana, osebne zgodbe naj se izrisujejo kar skozi spreminjajoč se spomin; če jo napišeš, ostane robata, enoznačna, kar pa nikoli ni.

14. dni newyorških kolovratenj, 14. sporočilc, ki jih povezujem v kolaž.


Nad Atlantikom je vse tekoče, razen oči, ki se naselijo k človeku. Zanj je pomembno tudi kar za svet, obseden od očitnosti in utečenosti, ni. Med letom spolnost dobi drugačna stanja, završi v perutih. 
Preoblačenje v krila posnemaš po luni, ki ji ljudje srkajo svetlobo.
Natančno vem, kdaj govoriš ti in kdaj se vate vmešava zaletavost drugih. Tvoje, izrečeno, lahko vzamem med dlani kot obraz, ki je v skritosti odkrit. Moj. Poznam črto, po kateri si slediš.
Ni me tam, kjer tvoj vsakdan tke iskanja. V želji lebdiš pod lestencem, živopisne maske pa se spuščajo v sanjavih stopinjah. Moje meso diha skozi tvojo milo kožo.
Od tam sva vabljena v peščene naselbine, ki oddaljujejo bliskanje, izpisovanje prisotnosti. Voda, si rekla, ko sem iz mize jemal kruh in ga polagal k tvojim prsim. Ribe spomladi okušajo prav takšno nežnost. 
Ko padaš, se moja roka umakne. Ujeta ne bi občutila olajšanja. Tako te puščam na krilih, v komaj znosnem tehtanju, a vendar prelivajočem. Od juga vzameš težo kot skala in čakam, ko se ti lasje spustijo po hrbtu in studenec privre skozi razpoko. Globoko sva si zazrta. 
Nikoli nisem razumel uživanja do dna, življenje so naredili neoddvojljivo. Če želja ponikne, še lahko zajame vlaknino? V tem hotelu noben nikogar ne vpraša: "Do you feel alone?"
Si vprašala, zakaj tebe in ne vem ... tvoja samota, radost, kar gre preko obojega, morda že od prej med nama, nekje v tebi, kot pričakovanje. Brez razdalje. Še preden si prišla predme, sem te začutil. Tam, kjer je za druge puščava, je za naju pripuščenost. Zunaj. 
Ubranost drugega. Kdor ve, ne ljubi. Je več vedeti ali ljubiti? Samo ti si mi, igra spi. Pajek šteje dni iz raja, na vse strani sije planjava.
Gladina čudi ne vzdrži pomena neba brez globokega tišanja. Globokost nosi valovanje, ki se vrača k izviru.
Zrem leno spiralo stola in si te neznansko želim. Lahko me pričaraš v otroka, ki ti ukrade oblačila in jih prikazuje v pravljah, ki potujejo, da bi se pripovedovale naprej ob večerih in preganjale tesnobo v čudi, ki trepeta pri drugem. Pravlje govorijo kot govori želja, če ne najde poti, molči. Iz molka vsrka snov. Iz snovi sen. Iz sna sijaj in naprej cel dan.
A pesem zdrži v brezglasju? Pesmi so priča. Zaradi ust, ki ljubijo, vpijamo brezglasje, neslišno strast. 
Marionetne recepcije in prodajalne Din Kihota, Rus s pokvarjeno kitaro, Comedy Club in Garden of Eden, dimnik sredi križev, da se z dvema dolarjema v jukeboxu dotaknem prisrčnosti, svetlikajočih oči dekleta, njenega nemira, nenadnosti, vzvalovanosti. Ko stopam nazaj, nimam kam iti in sem, ker sem nekje z njo. 
Rad bi ti opisal, kako mi govoriš. Kako si kot vejanje češnjevih cvetov. Kot takrat, ko sem te slišal v vrtu, z japonskim vzorcem. In tebe, si rekla, je morje odneslo in nimaš pristanka. Ko tebi pripovedujem, ne morem povedati, kaj mi praviš. Gola sva v vetru, ki prši morje. Obrneš se k meni, med prsti, ki se te dotikajo in stiskajo čas.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home