sobota, junij 15, 2013

Z Milanom pod milim nebom


V ohlajeni sobi se
uležem zraven še ne zaprtega kovčka,
na odejo z rdečimi pikami
in poslušam mil veter,
ki plapola skozi zaveso.
Čudovit mir je,
nikjer nikogar,
melodična tišina.

Dlan si položim pod srce,
na toplo kožo.
Utripam kot drzna plezalka
pred nevarnim skalnim previsom.

Prej sem naglas prebrala nekaj
Milanovih verzov,
tako ljub mi je ta gospod,
ime pa mu je enako kot mojemu stricu,
ki živi kot rastlina.

Pesnika Milana bom v mislih
vzela s seboj,
bova plavala in si mežikala pod
milim nebom,
da bo še bolj mlad kot
mlade ženske,
o katerih piše lepe pesmi.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home