Drobci

Včasih se spomnim drobcev, npr. paelle na ogromni črni ponvi, ki so jo pripravljali zunaj pred nekim pubom v Stoke Newingtonu. V sobotah sem se ponavadi peljala mimo z busom in si večkrat rekla, da jo grem enkrat poskusit, čeprav je bilo že precej hladno. No, zdaj imam drobce v glavi zato, ker sem začela brati knjigo Carmen Martin Gaite Spremenljiva oblačnost, ki mi na dan priklicuje cele kupe nekih že razmeroma pozabljenih datajlov. Čisto na začetku citira neko drugo pisko, ki pravi, da je pri pisanju romanov vedno imela občutek, da ima v rokah drobce zrcala, želela si jih je sestaviti v celoto, a ji nikoli ni uspelo. Razbito zrcalo je nemogoče zlepiti skupaj, celoto nečesa pa imamo le redko pred očmi. Res je. Ko bom spet v Londonu, že dolgo nisem bila, bom šla pogledat, če pred tistim pubom še pripravljajo slastno paello.

Drobci. Ljudje, občutki, kaj je kdo rekel, zakaj ne itd., tudi tega se kdaj spomnim. Dveh ljubimcev, Jude in Michael sta bila, približno iz istega časa in malodane tudi kraja. Če bi najboljše značilnosti obeh spojila v celoto, ne bi dobila vsaj približno zanimive celote. Tam nekje pri enaindvajsetih letih se ti to še da. Pa Clissold Parka, tudi v tem delu mesta, kamor sva zahajali z Jamilo in smo se z njenimi prijatelji šli senčne lutke, s prsti zadaj za seminapeto belo cunjo. 

Spomnim se Chrisa, kakšno olajšanje ga je bilo na vsake toliko srečat na železniški. Njegovega medvedjega objema. Ko mi je zafrkljivo rekel, da sem čedalje bolj podobna Londončankam in mi mimogrede skuštral lase. In kako hitro sva bila od naše postaje v Seven Sisters oz. pri Tottenham Haleu, kjer je živel s kolegi. Čisto naključje. V bistvu smo se družili več, ko sem živela v Highgateu, precej bolj na severu. Nikoli se nisem znala dobro orientirati, v katerem delu mesta sem, v tisti gigantski mestni zverini sem bila vedno razdrobljena na prafaktorje, brez kompasa.

V te kaotične drobce, vizualni spomin je kljub vsemu precej natančen, se mi danes vriva še prijazno telo iz popolnoma drugega okolja, koordinat. Toplo je, to vem, čeprav nič ne vem in si mrmram neko portugalsko pesem. Sanje in resničnost, zapeljivost enega pola, ko se nahajaš v drugem. In ko nimaš pojma, kam te utegne zanesti. Mogoče pa celoto uzreš edino tako, v nepredvidljivem, fantazijskem. V času, ki ni ne tvoj, ne od nikogar drugega. Ki je in ni, kot pesem morja.

Song of The Sea 

I went to dance on my little boat
There in the cruel sea
And the sea was roaring
Telling me I went there to steal away
The peerless light
Of the beautiful look in your eyes
Come to find out if the sea is right
Come to see my heart dancing
If I go dancing on my little boat
I won’t go to the cruel sea
Nor will I tell it where I went
To smile, dance, dream, live… with you