Žvenket otročarij

V hudi vročini sem sentimentalna. Nestrpna, ker mi že dolgo nihče ni napisal kakšne prisrčne pesmice, prebiram stare. V patetiki nedeljskega popoldneva jih nekaj mile volje delim (zvečer bom najbrž obžalovala in jih zbrisala):

ilustrirala Hatsuki Miyahara

sem nadel vrvico za tvoj avtobus,

da ti sledim.

zraven stojijo hiše.

kar piše, je še tiše.

     ~

a veš kako ujameš veter -

primakneš vejico od drevesa,

se ovije roke

in ga pihneš, da zbeži,

tebi pa kot da zastane dih

in se skriješ v zavihan rokav

      ~

ti bom čez noč sestavil figuro,

koruzne spletke za lase,
da te še olupim navzdol,
pet češenj za ustnice,
ti bodo s peclji božale nos,
vrat od smrečne veje,
še dva štorža z bradavicami.
kokos za med noge,
in breskev bom razpolovil za boke,
ali pa boš kar palma

         ~

ko prideš domov, si lase spleti

s čarnimi ploščki (sigurno imaš tudi take),

da jih boš še jutri kazala v plavem valovanju,

in svetleča zelena otočka

in peščeno obalo z borovci 

....

Vsak človek zveni po svoje. Zelo rada odkrivam raznolikost človeškega zvena. Zvena misli, otročarij, ki jih drug v drugem izzovemo, še najbolj to. Če jih ne, smo kot leseni tramovi, ki ne vedo, kaj bi sami s sabo, kaj šele z drugim.