Zvezdne steze

 

fotka: Rob Woodcox

Stala sem na koncu ulice,

tam, kjer se ovinek zlije v reko,

močan sunek vetra mi je raznašal lase

po hrbtu, čez obraz in čez

naselje, kjer ni nobenega človeka.

Bila sva sama,

nasilni veter in jaz

z votlim gumijastim telesom.

Če se ne postavim bolj zase,

sem pomislila,

me bo kot razcapanko svojega

razbesnelega očesa

prebodel s puščicami,

lovec ima lok vedno s seboj,

in bom padla čez most

v divjo reko;

kot včasih Špela,

ko smo zvečer z litrcami najcenejšega vina

jurišali v mesto

in je vreščala,

da gre »k zvezdam«.