sreda, julij 03, 2013

Ovce in klavci?



Prav hecno je, kolikokrat se kot slučajno najdeš v zgodbah, ki so jih napisali drugi; tisti, ki radi beremo, pač večkrat, jasno. Berem Tri ljubezni Lojzeta Kovačiča, kjer podrobno opisuje neko noč, ko okajen bodočo ljubimko pelje proč od ljudi. Temu so baje včasih rekli, da pelje ovčko na zakol. Ob tem sem se morala nasmehniti, ker dvomim, da si moški zares predstavljajo kaj drugega. Lojzeta sicer ne gre tlačiti v skupni žakelj s tistimi, ki o ženskah ne vedno dosti; lahko imajo smisel zanje, se na prvo  znajdejo z njimi, vendar kljub vsemu zgrešijo večino bistvenih detajlov, ki so, vsaj občutljivim ženskam, pomembni. Lojze gotovo ni bil tak, po njegovem pisanju sodeč bi rekla, da je bil izjemno subtilen človek. Ob ženski, ki jo »pelje na zakol«, razmišlja, da je dejstvo, da je intelektualka, pri vsem tem kvečjemu ovira; to najbrž pomisli vsak, če se zaveda, da ima s takšno opravka. Moški, ki naj bi bil klavec, si misli, da je »na pol začudena in radovedna ženska že na pol padla ženska; na eno koleno padla ko boksar v ringu". Hja ...

Ve tudi, da je ženska, ki ljubi, merilo lastne veličine in ne njegove moškosti. Ko se ženska kani predati, tega ne počne na voljo moškemu, temveč to stori, ker sama tako želi. Vmes največkrat  premleva celo paleto drobnarij, ki njeno odločitev utegnejo tudi zamajati, sam »zakol« otežkočiti, ga morebiti narediti manj krvavega, bolj mesenega. Šteje predvsem prvi dotik. Če pride z moške strani, ima zmago res skorajda že v žepu. Če je čuten, nežen, je opravil pomembno delo. Poljubi so vsekakor predpogoj, da do »zakola« sploh pride; harmonični, sugestivni in mesnati. Potem dotik kože s tvojo, pa prstov, ki morajo znati prijemati. O samem »klanju« ne bi, tu ima vsak svoje veselje. Tudi naslada ima mnogo obrazov. Besede pogosto bolj ne kot pašejo zraven; tu je težko ujeti pravo mero, mero, ki ti v danem trenutku odtehta odločitev. Še potem je pomembno. Lahko z »zakola« odideta objeta, oba zmagovalca oz. poraženca? Ali je objem preveč posesiven, če ti klavec pač (še) ni dovolj blizu? 

Toliko malenkosti je, zaradi katerih je govoriti o »zakolu« več kot smešno. Živali gredo namreč prisilno pod nož, ne poljubno. Ljubezni se sploh ne meri. Lahko je stvar trenutka, ali pa je zraven sploh ni. Ženska, ki naj bi bila s svojo mehkobo ubogljiva in popustljiva ovčica ter klavec, ki strumno, neizprosno zakolje svojo žival, sta zabavni prispodobi za akterje medspolnih igric. Zdi se mi, da si vloge nemalokrat ukrademo, včasih pa iz njih naredimo vse mogoče oblike sveta, polsveta in tudi čezsveta.  

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home