Morje

Modigliani, Nude

"Imaš rada prstane?" vpraša, ko s slamico srkam čudno modro pijačo. Na sredincu se mi v bledi večerni svetlobi lesketa prstan, ki mi ga je ob novem letu podarila prijateljica. "Mhm, zakaj?" odvrnem. "Kar tako. Mi je zanimivo, kako se ženske krasite. Polno enih reči natikate nase, da bi bile ... umm, bolj svoje?" Hm. Pomislim, zakaj imam nakit rada. "Oh, ne, ne bi rekla, da z njim poskušam biti bolj ali manj jaz. Tega niti nisem sama izbrala, mi je pa všeč. Rada imam lepe stvari pač. Sploh, če mi kaj pomenijo. Vsem ne moreš pripisati pomena." Zanima me, kam se bo pogovor razvil. Nič kaj presenečena nisem, ko takoj obrne temo. "A poješ?" vpraša, ko da muziko bolj naglas in zraven zapoje refren, precej milozvočno, pomislim; morda mu pri tem pomaga šum valov v ozadju. "Hu, v bistvu ne. Zelo redko. Bolj sama zase, če že. Nimam posluha." Ritem vsega, kar se gremo, je na otokih drugačen, bolj neobvezen, vzame si čas za nepomembnosti in ne insinuira razlage. 

V roke sem vzela knjigo Ptičja hiša Berte Bojetu. Že večkrat sem jo mislila prebrati, pa si nekako nisva prišli nasproti. Zdaj jo bom, zelo vleče. Pred kar nekaj leti mi je Branko v teatru pripovedoval o njej, navdušen nad Berto, nad njenim občutkom za zgodbarjenje. Kolegica, ki mi je podarila prstan, pravi, da je bila mama njenega fanta Bertina dobra prijateljica in da je njena proza zahtevna. Bi kar rekla, da zahteva posebno zbranost pri branju, da ti ne uide lepota zgoščenega pripovednega toka. Tudi ta se sprva dogaja na otoku, trenutno je tematika uglašena z mojim počutjem. Že planiram naslednji pobeg. Prav zanima me, če bom kdaj na otoku živela, kot so, sem prepričana, mnoge Modiglianijeve nagice. Ko pozirajo, jim na sproščenih obrazih preberem morje. V očeh se jim srečujejo val za valom, se prijazno stikajo in penijo kot dolgčas, ki ga preganja nov dolgčas.