sobota, junij 29, 2013

Srčno





Gledam avtomobile, ki v zgodnjepomladnem soncu ob koncu junija, ko bi nas moralo pošteno greti, hitijo vsak po svojih opravkih. Razmišljam, ali ljudje sploh potrebujejo srčnost, zato da so, da grejo optimistično naprej, kamorkoli že jih nese. Če o njej razmišljajo. Ko imaš za sabo vsaj eno izkušnjo s človekom, ki vse, kar počne, počne s srcem, celo tako močno srčno, da ima s srcem, ki mu v prsni votlini premočno bije, sempatja hude težave, razne aritmije in občutek, da se bo ta tako zvesta in uslužna mašinerija na lepem pokvarila brez opozorila, česa manj enostavno ne moreš več sprejeti, te ne zadovolji. Mogoče ima vse skupaj opraviti z zrelostjo, z leti, ko pač veš, kaj v življenju ima smisel in kaj vanj vnaša praznino, s katero je tudi treba znati, da te ne pahne tja čez, kjer ni več nobene orientacije in živiš le še kot slepec, oprijemaje se nezanesljivih, skrhanih vej. Praznina ima lahko več obrazov, pogojuje jo veliko različnih vzmeti, najhujše in najmočnejše so seveda srčne. Po kratkih stikih, ki ne sežejo globoko vate, so na srečo kratkotrajne. Minejo po nekaj dnevih utrujenosti, izgube ravnotežja. Nekatere pa v tebi pustijo trajne sledi. Te opominjajo, da si je vredno obetati več. Lepo je treba skrbeti za svoje srce in za srca drugih ...

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home