Ikarus

V divje modrozelenih očeh svetlolasega mladeniča sem v trenutku zaznala, da zato, da se dviga nad rutino bivanja na prelepem otočku, ne potrebuje peruti. Reče: "Mirusa, to se samo tebi zdi. Da je romantično imeti hotel na otoku, gostilno, živeti v počasnem ritmu. V resnici smo garači. Moji starši delajo vsak dan od jutra do polnoči, včasih dlje, sam lahko začnem malo kasneje (spat je pač treba, se smeji), a to traja vsak dan od maja do oktobra, brez prostega dneva. Ker je biznis družinski, se vsi potrudimo kot vemo in znamo. Rabil bi nekoga kot si ti, da nas malo poveže s turisti, saj veš, vse je odvisno od propagande," pravi s porogljivim naglasom in presenetljivo tekočo angleščino. 

Kostas ga kličejo, ali pa Dino, izpeljanka iz imena Konstantino (gr. "nt" se bere "d"). Pravi, da so bili Grki nekdaj predvsem svetlolasi, šele s prihodom Turkov so potemneli. On in njegovi so pač pripadniki izvornega prebivalstva. Hoče me poučiti še o Ikarusu, tako se imenujeta njihova plažica in restavracija, a zgodbo seveda že poznam. Prav nič ni podoben vsiljivim domačinom, ki turiste lovijo kar s ceste; ti seveda od takih bežijo. Oni so ob plaži, gostje pridejo sami od sebe, Kostas je popolnoma sproščen, posmehljiv, tudi prijazen, če je treba, predvsem pa deluje kot nekdo, ki se dobro počuti v svoji koži. Vprašam ga koliko let ima, čutim neko mladostno, fino svežino, od katere sem se sama že malo poslovila. Skoraj 30 jih že ima, pravi, ampak da so leta le nepotrebna formalnost. Naj pridem kdaj zvečer na koktejl, ki jih meša po občutku, ki ga dobi od človeka, ki stoji pred njim. Zame, da že ve, kaj bi začaral. Da so sestavine skrivnost, ki jo izvejo samo izbranci. Nekaj dni kramljava ob popoldanskem frappeju, ki ga spretno pripravlja njegov oče. V bistvu smo že prijatelji. Dobim takšnega, kakršne pijejo prijatelji. Najboljšega, seve. Simpatičen sogovornik je, samozavesti mu ne manjka, v kombinaciji z otoško ležernostjo poživlja kot obalni vetrič, ki pihlja ves čas, da ni prevroče. V juliju in avgustu zna biti tudi krepko čez 40°C, pravi.

Ob treh ponoči z ležalnika na plaži priznam, da je pogled na turški Bodrum v lučkah, nad katarimi sveti še polna luna (Kostas pravi, da je največja v letošnjem letu; karkoli že naj bi to pomenilo) nepresegljiv. Naučim ga pravilne izgovorjave svojega imena. Malo bolje spoznam še nekatere grške lastnosti, ki so mi bile do sedaj tuje; pravi, da vse to sodi k življenjski izvornosti. "Tako se tu živi, Maruša. Pridi nazaj, kmalu, če bi rada še kdaj spala na plaži, se smeji. Dokler si samo na dopustu, je vse čisto preprosto."

Že sinoči na letališču, ko smo čakali na nočni let domov, sem si zaželela nazaj. Na plažo, ob toplo kožo, preprostost in lahkotnost, ki se zares približuje izvornosti, od katere smo večinoma že zelo daleč. Visoko v zraku, ko letimo v gromozanskem letalu, ne s krilci iz voska kot Ikarus, pomislim kako fino je, da se mitologija skriva tudi tam, kjer je res ne bi pričakovala. Kako dobro dene, kadar se samo prepustiš ...