Fanatizem : nadrealizem

Igor Morski

Od nekdaj smo nagnjeni k temu, da se v različnih obdobjih bolj ali manj nagibamo k temu, onemu. Sempatja vmes posežejo intenzivni magnetizmi, ki si človeško voljo prisvojijo do te mere, da se ne zmore več sama odločati, izrekati o lastnih stališčih, kar me vedno prav zaboli. Da nekdo namreč postane goreč pripadnik te ali one opcije, pri čemer mu gola dejstva, jasna in razumljiva vsem nekontaminiranim bitjem vsaj razmeroma odprte glave, ne vzbudijo razmisleka, le nasprotovanje, včasih celo nasilne reakcije, namenjene obvladovanju prepričanja, ki mu pripada. Seveda imam v mislih politična prepričanja, ki pri nekaterih prerastejo v verovanja in se jih oklepajo do onemoglosti, četudi za seboj ali pa okoli sebe puščajo škodo, ubijejo zdrave možnosti, kakorkoli že. Šele danes mi je kapnilo, da so nekatere lastnosti ljudi v medosebnih odnosih, mislim v ljubezenskih vezah, globoko povezane prav s tovrstno pripadnostjo, ki verujočim zmeša glavo, kompas in počno reči, ki so popolnoma skregane z raciom. Na to me je opozoril kolega, sama pa o tem lahko razmišljam šele s konkretne distance, bližina (z nekom) ti zastira pogled in blodiš v začarnem krogu. Ko se nekdo oklepa nečesa za vsako ceno, postane fanatik. V našem okolju smo fanatizmu priča pogosto. Lahko se mu čudimo, ga obsojamo, skušamo pregnati, mu odvzeti moč, a je vsak tak poskus v bistvu le boj z mlini na veter. Morda kljub vsemu vreden truda, ker ne nazadnje ni pomemben le cilj, temveč tudi pot, ali pa predvsem pot, izidi pa so največkrat vseeno neuspešni. Grenke izkušnje. Z veliko kolateralnega smetja. No ja. V takšni vročini ni pametno razmišljati o fanatizmu. Če že nismo nekje v gorah, ob hladnih jezerih, je najbolje zapreti okna, se obdati s hladimi napitki, glasbo in počakati na prijetnejšo klimo ...