Poletju v brk

ilustriral Adam Fisher

Kak sobotni dan je sam po sebi kot pesem. Čisto miren. Prazne ceste vpijejo v nebo. Sončnice ob vrtovih povešajo glave. Čevlji, ki si jih je nekdo ravnokar sezul, se zračijo na balkonski ograji. Slive na drevesih modrovijolično godrnjajo, se zazibajo in talebnejo na travo. Kar jih ne poberemo, jih pomalicajo čebele. Nekje daleč stran se morje lesketa v popoldanski zlatnini, nad njim si nerodno letalo prizadeva, da bi bilo videti kot galeb. Zaljubljenca v pariškem Cafe de Flore srkata pregrešno drago vino, si zreta v oči in si bereta misli. Za trenutek postojim pri njima, naskrivaj jima z ustnic ukradem mehak polnasmeh. Samo v mislih si obujem čevlje z balkona, da bi začutila poti, ki so jih že prehodili. Slive si obesim za ušesa, sadna godrnjanja imam rada. Na oprani posteljnini v barvi sončnic si pretegujem stopala, pogledam skozi okno in si zamislim četico pisanih balonov, ki se elegantno kot flamingi sprehajajo vzdolž ceste. Namesto živčnih avtomobilistov, ki zavirajo, se zaletavajo in mimogrede povozijo še kakšnega mačka. Po nekaj metrih se baloni sprostijo. Zvirajo se en čez drugega, se žgečkajo in se čisto potihem nasmihajo poletju v brk.