sreda, oktober 02, 2013

Pismo o srečanju z Grčijo

I. Grška φιλία





Pogrešam pisanje pisem. Ker si z nikomur ne dopisujem, bom kar v Špikalnico kakšnega oddala. Zase, za kogarkoli, ki pokuka sem … 

Zadnjič, ko sem bila na obisku pri kolegici, nekdanji sošolki, s katero sva pri dvajsetih preživeli veliko časa skupaj, me je vprašala, kaj imam s to Grčijo, zakaj me že toliko časa vleče tja. Razlogov je seveda več, odgovor ni enoznačen. Takoj je pripomnila, da sem najbrž v nekdanjem življenju živela na kakšnem gr. otoku, da se mi zato zdaj vedno milo stori, ko stopim na otoška tla, ko zavonjam mediteransko rastje, začutim sonce na ramenih, v očeh. Prav čutim, kako mi proseva skozi očesne šarenice, v notrino glave, skozi grlo, naravnost v srce mi gre. Če to ni ljubezen ...

Pomislila sem, kdaj sem bila v Grčiji prvič. Takrat še nisem šla na lastno pobudo, a z veseljem, ko me je razrednik, ki nas je učil zgodovino, na grško celino peljal na maturanski izlet. Z letalom smo odleteli v Atene, ki mi v spominu niso ostale posebno v čislih, niti se tja nisem nikoli več vrnila. Samo mesto, kamor so nas med drugim za nekaj dni tudi nastanili, je umazano, polno smoga, ščurkov, vonjav po gyrosih, mastni ovčetini, na ulici si deležen vzklikov robate pogovorne grščine (sicer imam jezik zelo rada, učila sem se sicer stare grščine, ki nosi posebno patino, ampak tudi sodobna je lepa, mehka, zapeljiva), promet je popolnoma neurejen. Kaos na kubik skratka. Kar malo strah nas je bilo takrat, ko smo zvečer pobegnile iz hotela in se sprehajale po nočnih Atenah. Mesto ni varno. Všeč nam je seveda bilo na akropoli, meni se je zdela kot svetišče.  Potem tudi Delfi z Apolonovim templjem. Naš izlet je imel poudarek na zgodovini, kar s seboj prinese tudi filozofijo, mogoče sem se takrat prvič z njo spogledala iz oči v oči; pri rednem pouku je nismo imeli. 

Že takoj, ko smo prileteli na atensko letališče, ko smo stopili na grška tla, sem bila vzdramljena. Let je bil nočni, prispeli smo zgodaj zjutraj, zato je bil moj prvi stik z Grčijo njena jutranja sapa za dobrodošlico in to kakšna! Čeprav nisem skoraj nič spala, sem bila v trenutku budna od nog do glave. Tako je zadišalo, zrak topel, mlačen, malo lepljiv, a hkrati neverjetno svež, čista milina. Kar hlastala sem ga in komaj čakala, da objamem deželo. Spomnim se vožnje z avtobusom od letališča do hotela. Peljali smo se skozi opustelo predmestje, polno ruševin in napol zgrajenih stavb, pa sem kljub temu vedela, da se nahajam v samem osrčju najbolj prvinske dežele, dežele, od koder izhaja skoraj vse, kar evropski človek je. Kljub revščini in vsesplošni neurejenosti, ki ju težko spregledaš, sem se počutila vzneseno. Na živce so mi šli sošolci, ki so kričali en čez drugega in delali plane, kako se ga bomo zvečer odklopili. Hotela sem se dotakniti tal, morja, starega kamna. Odtrgati oljčno vejico in si jo zatakniti v lase ...

Ta občutek preporoda, ko stopiš na grška tla, doživim še vedno, ko tja priletim. Za nekaj časa obmolknem, razprem čutila in samo sem. Bolj kot sem kdajkoli bila kjerkoli drugje … 

*Že Platonova filozofija temelji na ljubezni (gr. philein, φιλεῖν, pomeni ljubiti), na presunjenostmi nad idejami; pri njem gre za moment subjektivnega pristopa k mišljenju, ki privede do inteligibilnega uzrtja. Rekla bi, da kar do stika.


Začetki so pomembni, mi je nekoč rekel nekdo, ki philio dobro pozna. Včasih tudi odločujoči. Ne vem, kako se bo moja zgodba z Grčijo razpletala, končala se gotovo še dolgo ne bo. 
 

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home