sobota, november 30, 2013

Kaprice in njihovo podkožje



Ravno danes sem razmišljala o naši kapricioznosti oz. muhah, pravzaprav o protislovnostih, ki nekaterim med nami hitro zlezejo pod kožo in so kot jutranji veter, ko ti gre v hladnih dneh skozi rokave plašča, pod rob puloverja, še pod najtanjše kose oblačil se stisne, pod kožo, na toplo. Protislovnosti so ponavadi naporne, v misli nam stalno vnašajo nemir, kak premišljeni nočem kot bi trenil postane hočem, hkrati pa so tudi zabavne. Neko notranje gibalo so, ki nas sili iz sebe, v tisto drugo, ki nas, če si priznamo, dopolnjuje. 

Nikoli nisem bila goreča heglovka, fasciniralo pa me je, da je za temelj svoje filozofije, ki velja za filozofijo vseh filozofij, vzel ravno protislovje; razcep in razklanost, polarnost, ki je vseprisotna (duh : telo, posameznik : skupnost, um : čutnost …). Nasprotipostavljanje je večno, totaliteta je po Heglu »v svoji najvišji razgibanosti« možna le ob »ponovnem vzpostavljanju iz skrajne ločenosti. Um se namreč upira absolutni fiksaciji razcepa, ki jo izvaja razum, njegovo upiranje pa je še toliko večje, kadar te absolutne nasprotipostavljenosti same izvirajo iz uma.« Razcep je bil zanj »dejstvo življenja«, nasprotja pa izhodišče njegove »ideje absolutnega«; celotna heglovska dialektika izhaja iz protislovja, ki za razumevanje terja določen napor. Dejstvo je, skratka, da nas protislovje hočeš-nočeš opredeljuje, so pa seveda ljudje, ki ga v sebi zatirajo, se mu z vsemi štirimi upirajo, ga na silo ignorirajo, se prepričujejo, da je vse samoumevno in razumljivo. Pravzaprav smo tu že blizu Heglovemu dvojcu gospodarja in hlapca, kjer si prvi lasti drugega in je od njega odvisen ter zaradi tega bolj hlapčevski od hlapca. No, da se ne zapletem preveč … 

Razmišljala sem o tem, da je s protislovnostmi v bistvu najlažje, če imaš na drugi strani koga, ki jih zanika. Najbrž tako pride do preprostega reza, izbrisa, razkola napetosti, temin … če sta protislovju podvržena oba vpletena, sta ujeta v vrtinec, ki neusmiljeno stresa glavo, da ti vse pleše; po defaultu plesalca :).

Ko sem misli o teh pregibih že skoraj odložila, jih najdem še v romanu, ki sem ga za nekaj časa odložila in je medtem potrpežljivo počakal, da se mu spet posvetim. Amos Oz piše o svoji judovski babici Šlomit (šele včeraj sem po čudnem naključju ugotovila, da je tudi moje ime judovsko oz. hebrejsko, pomeni »temnina« - mislim, da zelo podobna tej iz naslova romana, ki ga berem; mami pa o tem ne ve nič, hm …), ki mu je kot otroku, kadar je pri njej prespal, kdaj rekla recimo, da je kdo že tako zvit, da na koncu nič več ne razume. Ali pa, da kaj tako boli, da se moraš že smejati, ne pa jokati. Zanimiv značaj je imela, pisan in popolnoma nasproten dedkovemu. Saj, nasprotja …

Kakorkoli že, bojim se, da enostranskih reči sploh ni. Tisti, ki se jim jih uspe oklepati, protislovnosti lepo odfrcniti, češ da so nesmiselne, pa v resnici sploh ne zavidam, ker nikoli ne pridejo do izjemne lepote, ki se skriva v protislovjih. Kadar preveč boli, pa se ji namesto s solzami, kot pravi Šlomit, raje pokloniš s smehom.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home