Pasja hipnoza in ρεμπέτικο

Za grško obdobje oz. gibanje "rebetiko" (ρεμπέτικο), do prejšnjega tedna še nisem slišala. V muzikalnem smislu je bil odmeven preporod gr. subkulturnega patosa nekje iz prve polovice 20.stol., neke vrste subkulturno odpadništvo, družbene iztirjence, ki so svojo bol izražali predvsem z glasbo. Za Grke turbulentne migracije v Turčijo, proti Turkom so izgubili še vojno, kontekst bolečine je  zgodovinski. Poslušali smo Spirosa Peristerisa, neko pesem o zadevanju iz obupa, ker ga je pustilo dekle s črnimi kitami.

O bogastvu grškega jezika in njegovi kompleksnosti ter brezmejnih možnostih, kam vse te lahko odpelje, sem razmišljala na dopoldanskem sprehodu po zeleno-rumenih hribčkih. Po dolgih seansah ob računalniku si najbolj zaželim prav svežega zraka, ki ga hlastam z velikimi požirki, pa travniško-gozdnih barv, da spočijem oči in napolnim pljuča. Vsrkavam torej mir in jesenske odtenke, ko za seboj zaslišim šumenje listja, po katerem šiba neka žival. Ozrem se nazaj, srce mi pade v spodnjice. Za mano in v trenutku tudi pred mano se, nimam pojma odkod, znajde pes, ki me sumničavo, mogoče razigrano gleda. Prav ti skodrani terierji visoke rasti, ne vem, katere pasme, točno, so blazno popadljivi; spomnim se, ko smo kot mularija posedali ob kolesarski progi, po kateri je nek gospod s kolesom "sprehajal" takšnega psa, včasih neprivezanega. Nekoč se je z vso silo zapodil v mimovozečega kolesarja, skakal vanj, vse dokler ni grdo padel, pes pa ni dal miru niti potem. Gospodar ga je stežka umiril, sama pa se od takrat naprej tem psom na daleč izogibam. Nisem vedela, ali naj se ustavim, grem naprej, že sem se videla z okrvavljenim licem, kako skoči name in me veselo trga, ko ga je od daleč le nekdo poklical. Ne vem niti, ali je hodil še za menoj, nisem se upala obrniti nazaj, s strahom v prsih pa sem hodila še lep čas, kot hipnotizirana. Odvezani psi brez lastnikov v bližini mi vzbujajo nezaupanje. Preveč je zgodb, ko se srečanja z njimi slabo končajo.

Kljub psom je krasen dan. Novembrsko sonce je skoraj tako čudežno kot zajetna knjiga grške ljudske pesnice in pravljičarke Zyranne Zateli. Pod kožo mi je še posebej segla protagonistka s prečudovitim imenom Klitía, ki ima tudi simbolni pomen.