Coetzeejeva dognanja

V knjižnici sem mimogrede med knjigami opazila Coetzeejevo Mladost, Prizori iz podeželskega življenja II, ki je v prevodu še nisem prebrala; sem mislila, da sem njegove, od prevedenih, že vse. Nedvomno gre za enega mojih najljubših piscev. Zna biti malo težak, a tudi hudo luciden, odličen poznavalec ljudi; če si sposodim Nietzschejev citat, lahko rečem, da mu "nič človeškega ni tuje."

Originalno verzijo Youth sem pohlastala tako rekoč v enem mahu, potem, ko mi jo je priporočil človek, čigar mnenje zelo cenim; ne nazadnje je bil na filozofiji najstrožji profesor, s katerim res ne gre češenj zobat. Z vsebino sem se mestoma precej poistovetila, glavni protagonist se namreč v mladosti iz Južne Afrike preseli v London, kjer izkuša podobne reči, ki smo jih bolj ali manj vsi, ki smo tam preživeli nekaj let. Kratka knjiga zelo vsrka, zato sem se razveselila prevoda in vidim, da je med nami že od leta 2008. 

Že njegova misel s platnic se mi zdi zelo resnična. Pa vam?

"Biti slab je za normalne ljudi težko. Ko normalni ljudje začutijo, da v njih vzplameneva slabo, pijejo, preklinjajo, postanejo nasilni. Slabo je zanje kot vročina: hočejo se je znebiti, postati hočejo spet normalni. Umetniki pa morajo živeti s to vročino, kakršnakoli že je, dobra ali slaba. Zaradi te vročine so sploh umetniki; vročino je treba vzdrževati. Zato umetniki ne morejo biti nikoli povsem prisotni v svetu: eno oko mora biti vedno uprto navznoter. Ženskam, ki preganjajo umetnike, pa ne moreš povsem zaupati. Kot je duh umetnika tako plamen kot vročina, tako bo ženska, ki hrepeni po tem, da bi jo obliznili jeziki plamena, obenem storila vse, da zbije vročino in umetnika potegne v skupnost. Ženskam se je torej treba upreti, četudi jih ljubiš. Ne moreš jih pustiti tako blizu plamena, da bi ga ugasnile." 

P.S. Tudi tole je naslikala Angela Petsis.