Zgodbarski notni zapisi

scena iz filma Goltzius and the Pelican Company, P. Greenaway 

Marsikdo trdi, kako pomembno je poznati svoje korenine. Vedeti, odkod izhajaš, kaj je poganjalo naprej tvoje prednike, kakšne so bile njihove posebnosti. Glede tega sem sama v precejšnji meri tabula rasa, kolikor vem, med mojimi predniki ni bilo posebno zanimivih zgodb, vsaj iz roda v rod se niso prenesle. Zelo rada se potapljam v tiste, ki so bogate, prave literarne enciklopedije, kot npr. Zgodba o ljubezni in temnini izraelskega pisca Amosa Oza. Ta prav zapolnjuje tunelčke davnine v tebi, ki jim tvoji niso vdahnili verbalnih not. Ozov precej masivni roman je kot knjiga notnih zapisov. Če bi bila glasbenica, bi ob vsakem poglavju lahko zaigrala melodijo. Na nek način ima vsako svojo podlago.

Tudi stiki s svetom in tujimi jeziki v njem so zgodbe. Teh bo v mojem življenju več, če bodo kdaj potomci, ki bi jih takšne finese zanimale. Že marsikam me je zaneslo, me tudi vseskozi zanaša, če ne v fizičnem smislu, pa vsaj v metafizičnem in v tem na nek način tudi vidim določeno razkošje, namesto družinske zapuščine. Morda se bodo vtisi nekoč bolj natančno manifestirali v obliki na papir prelitih besed, kdo ve, zgodba pač še ni v razcvetu. So samo popki, nekateri že odpadli, odpirajo pa se novi. Drevesa življenja so korenito razvejana, polna branik, po katerih določamo njihovo starost. Po prerezu njihovo zgodovino ugotavljamo šele, ko odmrejo. 

Fino se mi zdi, kako zares drobne, nepomembne reči priklicujejo spomine na določene kraje, ljudi, občutja, ki so nas takrat v določeni situaciji prevevala. Ko sem si prej čez ramena potegnila belo bombažno mikico z vertikalnimi progami, pri čemer sem morala odpeti dva majhna gumba pri ovratnem delu, ker imam okoli umitih las zavito brisačo, sem se spomnila, da mi jo je pred dobrimi desetimi leti v tesnobni sobici, polni krame, podaril Franck v Tottenham Greenu. Ravno sva se nekaj prepirala, si očitala to ono, ko je iz svoje športne torbe zmagoslavno potegnil še zapakirano belo reč. Mislim, da je bilo malo pred novim letom, on pa ni imel navade, da bi ljudi okoli sebe obdaroval, če že, smo z njegove strani dobili kakšne neumnosti. Presenetil me je. Prav mi je bila, nič posebnega sicer, GAP-ova mikica za vsak dan, kakršne sama skoraj nikoli ne kupujem; v oči me prej padejo kakšni posebni, barviti kosi, zato je bilo darilo še toliko bolj dobrodošlo, praktično, sama v tem smislu nisem ravno praktična. Po vseh teh letih je še vedno snežno bela, prav nič uničena, res pa je ne oblečem pogosto. Stara oblačila redko zmečem stran, sploh takšna, ki imajo poleg uporabne še dodatno vrednost, mislim, so darilo ljudi, ki so nekoč bili del mene. Franck sicer ni oseba, ki bi jo za vedno želela ohraniti v mislih, najin še kar dolgotrajen odnos je bil turbulenten, poln absurdnih prepirov, skoraj nič skupnega nisva imela. Ko sem končno ušla iz Londona domov, sem se s tem pravzaprav znebila njega, kar nama tam nikakor ni šlo, večkrat sva se razšla in spet našla …

Zjutraj sva o teh stikih, na katere skoraj že pozabiš, pa ti naključno po dolgem času spet padejo v misli, razpravljali s prijateljico, s katero sva se pred leti spoznali prek nekega literarnega projekta, kjer so naju izbrali med več kandidati. Kmalu sva ugotovili, da imava za seboj kar nekaj podobnih zgodbic, že odpisanih ljubezenskih interesov, ampak to v tej naši mali Sloveniji niti ni posebnost. Letos na Liffu med drugim vrtijo Greenawayev film, pred leti sem imela fazo, ko sem njegove filme zijala kot uročena, no, ona ga je spoznala na nekem festivalu v Hongkongu in pravi, da se ji je zdel čisto v svojem svetu, se skrivnostno nasmihal in ji povedal, kako se veseli nekega snemanja v Brazliji, kjer lahko posnameš bolj hardcorovske seks prizore. Da mu je bilo popolnoma vseeno za ljudi okoli sebe, naokrog je ves čas hodil sam, kljub paparacom in drugim nadlegovalcem. Fellinijevska čutnost v njegovih filmih je res razred zase, zanimiva je pa tudi ta spontanost, da kar greš v Hongkong, brez posebnega plana, na nek filmski festival, kjer srečaš Petra  Greenawaya in z njim mimogrede narediš intervju. Zastonj je imela bivanje, letalo do tja sicer ni poceni, pa vendar. Šla je prek neke profesorice s koprske humanistike, se cel teden gostila s kulinaričnimi mojstrovinami, potem pa še na hodniku za rokav pocukala Greenawaya … 

Vsak od takšnih spominov sam izriše svoj notni zapis in v drevesu predstavlja svojo koreninico, ali pa vsaj zarezo v deblu. Krasno bi bilo, če bi igrala na klavir, flavto, ali pa violino, da bi si kakšnega kdaj tudi zaigrala.