Pršut, pršut

Spet sabotiram dolžnosti in obveznosti. Tarča: filmi, kajpak?!

Na kratko. Pršut, pršut je še vedno absolutno empirična, če ne kultna mojstrovina. Gledala sem ga po kar nekaj letih, niti malo razočarana, navdušena, še bolj. Pujski, papige, joški, norosti, kurbarija, pogubna ljubezen, paradoksalnost. Seksi je. Z eno besedo, M E S E N. Bigas Luna zna. To se pred kamerami zelo redko skuha, tak prvinsko-fukiš filmski napoj. Mogoče bi uspel, če bi kar nekje z ulice pobasal dva mimoidoča, ki bi se totalno privlačila, se ne poznala in še nikoli stala pred kamerami. Ja, kaj takega bi mogoče še znalo začiniti postane mastne brozge, s kakršnimi nas ves čas futrajo; to namreč ni ne kemija (mislim na tone zašpehanih filmov, ki nam jih predvajajo), osnovnošolski poskusi le-te kvečjemu, kaj šele magija. Bardem je, brrr ... um ... »pofukaj me sredi Čopove na tleh, če se ti da«, Cruzova je bomba, diši po pršutu, česnu, čebuli in omletah.

Skratka, film je vreden vsake zaslužene pezete.

In hvala »jamarskemu-podzemnemu-potapljaču«, da me je spomnil nanj ;).

* dodatek: + seveda jajca in biki oz. bikovska jajca, svobodna intrepretacija je najslajša legitimnost