z v e č e r

na kolesu brez luči
divjam skozi razblinjene večere
veter mi zleze pod
gornji del oblačil
za hrbtom napihuje
velike zračne balone
na naježeno kožo
vtiskava brezbarvne kroge
nočni hlad grizljaje

opominja
v temi kalne žarometne zvezde
staccato hupanje
sključena ženska
utrujena stopa
čez most
kot svinčena ptica
s tremi polivinilastimi vrečkami
škrtajoče prestave
nalamljajo gluho tišino
pri stari gostilni
se renčeč pes
zaganja v mrak