ponedeljek, maj 01, 2006

Jetnica


Ne morem zaspati.

Tarnam. Zmrdujem se nad vrsto moških, na katere padam, a dobro vem, da me drugačni ne premaknejo za ped. Totalno sem razklana, protislovna. Sama sebi neznanka, pogosto na težki verigi in z okovi na nogah, da si ne uidem. Po eni strani samotarka, nedružabna, nestrpna, raziskovalka, kadar mi pa zapaše oz. sem v elementu, nemalokrat, pa matica žurerskih ekspedicij, ekspresionistka brez para, vžigalična glavica. Ženska ekstremov. Furija / samotarska volkulja. Vmesnih postaj je malo, v sredini nervozno migotam kot meduza, ujeta pod debelo skorjo zamrznjene luže. Premočrtnost me žalosti.

Moški, se pravi zlobni egocentriki, svojeglavci, izzivalci, neozdravljivi ženskarji, med njimi se najde tudi kak pravi okrutnež; ki izžarevajo samozadostnost, čeprav kot podivjani biki napadajo nežnejšo polovico ter si lastijo cele trope, ena, dve, deset ni dovolj, žena-mati-samica samo toplo gnezdece, kjer se zgonjeni pocrkljajo in okrevajo za nadaljna osvajanja. Samopotrditve so njihov vsakdanji kruh.

Narcisoidni kot so, pošlatajo vsako še tako bodečo bilko. Z drznostjo jih tudi prepričajo, da se zmehčajo. Igrice kmalu postanejo nečloveške, a so močno adiktivne ...

Brez objekta poželenja se počutim suhoparno. Suša. Dva sicer hranim v impregnirani srčni shrambi; eden že skoraj mumificiran, vnetišče mojih strasti, ki je prejkone prav tak, čez kakršne se zmrdujem. Z žerjavičnim pogledom, samico ob domačem kaminu, mladiči, strahovi in vsem tem, drugi pa najbrž tudi, s tem da, mislim vsaj, obljubljen le še ni, verjetno pa še bolj strupen.

No, pa sem spet tam, kjer si popikan v vseh letnih časih, ne samo med sezono komarjev, klopov in podobnih zajedavcev.

1 Comments:

At 11:21 pop., Anonymous delf said...

Te kdaj zebe v srce?

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home