Zbudi me glasen pasji lajež, pomislim, da spim pod spremenljivim nebom Dogvilla. Strop nad mano danes sicer ni mrakoben, kljub temu se mi zazdi, da je le navidezna koža. Nebo nas skenira skoznjo. Za oko, ki nas nadzoruje od zgoraj, smo samo pike (pikčarji), ki se dnevno sučejo v levo, desno, odpirajo in zapirajo namišljena vrata, kršijo pravila, se pokesajo in igra se začne znova. In vsi smo, kar smo. Ljudje presunljivo manipulativne narave. Moč nam je vsem v pogubo / le z njo se sploh kam premaknemo.