fatamorgana

pretemna soba
žametna postelja
na milimeter natančno zloženi
puloverji na policah
plastične ribice visijo s
stropa kopalnice
navija že peti joint
bikovsko idiotski pogled
ranjeno srce
tujka ga opazuje v ogledalu
»si bil kdaj zaboden?«
ošine jo z rdečimi očmi
»zajebano otroštvo, a?«
sprašuje naprej
posušene vršičke marihuane drobi
spretneje kot katerikoli kuhar
v zraku obrača palačinke
vrata dodatno zaklenjena
z dvema varnostnima zaklopkama
sveže obrita lobanja
se mu lesketa kot žgoč asfalt
sredi teksaške puščave
če dolgo zijaš vanjo
postane fatamorgansko vzletišče
kadi in jo gleda v ogledalu
»bova kar preko ogledala komunicirala?«
zbode zajedljivka
s stopalom nežno odrine njegov hrbet
zagrabi jo za gleženj
da boli
»pelji me nazaj,«
zahteva
»takoj, gnusiš se mi.«
plešec se zasmeji
s svojimi mrtvaško belimi zobmi
njihova popolnost spominja na nagrobni marmor
»ni šans, pokliči taksi.«
mirno inhalira
»obljubil si, da me pelješ.«
povzdiguje glas
»ne bo šlo, utrujen sem.«
na zlatovijoličnih ustnicah se mu riše hudomušen nasmeh
»povej mi naslov,«
se komajda še brzda
»a?«
»naslov!!!«
»zunaj je napisan, pred vrati.«
telefon mu porine k ustom
na drugi strani taksist
tip nekaj zamomlja
še enkrat
»pizda, še bolj nadležen od te scrkljanke!«
se zadere in ji ga vrne v dlan
»saj te ni razmel, sploh pride?«
»njegova stvar.«
poči ji film
stopi s postelje
na tleh s peto razbije pecljat kozarec
črepinje zarožljajo po kosmati preprogi
zakolne
nekaj hoče še reči
stopi proti vratom
stokrat zaklenjena
»odkleni!«
gleda v tla
»reče se prosim«
»ODKLENI!«
zagrabi jo za lase
zaječi
z desnico ji strga modrc
kot klop se ji zaje v vrat
brcne ga v kraljestvo plodnosti
nervozno odklepa
telefon ji odleti po stopnicah
strgana se požene v mrak
in s čevljem v roki
zajaha strm klanec